Poročilo iz okrogle mize o prostituciji

Objavljeno: .

 

POROČILO IZ OKROGLE MIZE ŽLS IN INŠTITUTA ZA KRIMINOLOGIJO O PROSTITUCIJI

Poljanski nasip 2, Ljubljana, 2.10.2017, od 10. do 13. ure.

 

Celoten posnetek dostopen na Youtube:

Namen te okrogle mize je bil predstaviti in soočiti različne poglede, ugotoviti točke strinjanja in razhajanja ter poskusiti opredeliti, o čem je potrebno doseči odločitev demokratične večine in za katere spremembe zakonodaje, ki je zdaj premalo dorečena in prakse, ki zdaj poteka v nekakšni sivi coni, bi se morali zavzeti.

 

V razpravi, ki jo je ŽLS soorganiziral v sodelovanju z Inštitutom za kriminologijo, je prišlo spremljat in v njej aktivno sodelovat več kot 70 udeležencev in udeleženk. Okroglo mizo, ki jo je STA prenašala v živo, je ob koncu spremljalo tudi več kot 250 ljudi tudi po internetu. S svojimi pogledi in v izmenjavi mnenj so sodelovali/e:

Violeta Neubauer, predsednica ŽLS,

Dr. Iztok Šori, Mirovni inštitut,

Mag. Emanuela Fabijan, doktorska študentka Univerze v Ljubljani,

Metka Naglič, Amnesty International Slovenije,

Mag. Polona Kovač, Društvo Ključ, 

Jože Levašič, specializirani tožilec,

 

Tonja Jerele, Delovna skupina za feminizem v študentskem društvu Iskra,

 

Damjan Roškarič, višji kriminalistični inšpektor, predstavnik policije,

 

in Sonja Lokar, predsedica društva Evropska mreža za enkost spolov in članica sveta ŽLS, ki je  povzela zaključke in priporočila iz razprave.

 

Okroglo mizo je moderiral dr. Dragan Petrovec iz Inštituta za kriminologijo.

Razprava je pokazala, da je področje prostitucije v Sloveniji pravno pomanjkljivo urejeno, da so tudi osebe, ki se prostitutirajo brez prisile (torej niso izrecne žrtve zvodnikov in trgovcev z ljudmi), dekriminalizirane, torej se jih zakonsko ne preganja. V seznamu poklicev je bil sprva zabeležen poklic prostitutka, a samo za ženske, pozneje pa je bil umeščen pod poklic nudenje osebne storitve - erotične masaže. Kaznivo je novačenje ljudi v prostitucijo, izkoriščanje prostitucije in trgovanje z ljudmi. Število prostitutk, prostitutov v Sloveniji uradno ni znano, ocene pa so, da gre za 3 do 4 tisoč oseb, pretežno žensk. Središča prostitucije so v Ljubljani in v mestih ob meji z Italijo in Avstrijo. Državljanke/i Slovenije se pretežno prodajajo v t.i. stanovanjski prostituciji, same ali medsebojno povezane, tujke pa v erotičnih masažnih salonih, hotelskih sobah in v povezavi z delom v nočnih klubih. Vpogled v realnost njihovega življenja imajo policija, tožilstva in organizacije, ki se ukvarjajo s pomočjo žrtvam trgovine z ljudmi (kot je Ključ). V zadnjem času tudi Amnesty International, ki se je na svetovni ravni, na podlagi raziskav, v katerih je poskušala predvsem prisluhniti osebam, ki prostitucijo živijo kot lastno izbiro, odločila, da bo podprla pravni model dekriminalizacije prostitucije. Slovenija nima reprezentativne raziskave o tem družbenem fenomenu, ima pa podatke zbrane v prvi pilotni kvalitativni raziskavi Mirovnega inštituta. Osebe, ki so sodelovale v raziskavi, so zase ocenile, da so v prostituciji prostovoljno in želijo, da se zmanjšajo njihova tveganja in družbena stigma, ki je povezana s tem načinom življenja. Izhod vidijo v novozelandskem ali sorodnem modelu, kjer so ljudje v prostituciji dobili status seksualnih delavk in delavcev, prostitucija je postala legalna dejavnost, ki je bila tripartitno dekriminalizirana (prostituti/tke, klienti in vsi, ki sodelujejo v varnem izvajanju te dejavnosti, torej varovalci in organizatorji), a tudi strogo regulirana in država dejansko bdi nad tem, da se uvedena regulacija spoštuje.

 Izmenjava pogledov na vprašanje, kako bolje razreševati odprte dileme povezane s prostitucijo pri nas, se je osredinila okoli naslednjih, nasprotujočih si ocen:

  • Dekriminalizacija prostitucije in vseh, ki v njej sodelujejo bo izboljšala nezavidljivi socialni položaj ljudi, ki se z njo ukvarjajo, osvobodila bi jih iz podzemlja, v katerem so zdaj izročene/i na milost in nemilost zvodnikom in kriminalcem, povečala bi njihovo avtonomijo in njihovo možnost samoorganizacije ter uveljavljanja lastnega glasu v družbi. Dekriminalizacija ljudi, ki se prostituirajo je seveda nujna, saj jim olajšuje izhod iz prostitucije, kadar jim ga družba organizirano ponudi. Toda dekriminalizacija vseh, ki sodelujejo v prostituciji, bo dejansko pomagala zelo majhnemu segmentu ljudi, ki se z njo ukvarjajo, na stežaj pa bo odprla vrata povečanemu povpraševanju in s tem organizatorjem prostitucije, da z njo mastno služijo na škodo še večjega števila ljudi v skrajni stiski. Ne dekriminalizacija organizatorjev in klientov, abolicija prostitucije je prava rešitev. Slednja predpostavlja, da osebe v prostitucij niso preganjane in kaznovane po črki zakona, pač pa se kaznuje kliente, »varuhe«, zvodnike, organizatorje in prepove se tudi oglaševanje.
  • Prostitucija je lahko svobodna izbira posameznice, posameznika, ki ni nujno povezana z izkoriščanjem in nasiljem. Prostitucija praviloma ni svobodna izbira, ampak izbira v skrajni stiski, ekonomski, socialni, osebni in je praviloma obremenjena z izkoriščanjem in nasiljem, ne samo s strani klientov, ampak tudi tistih, ki v njej delajo kot zvodniki, »varuhi« organizatorji »posla«.

  • Prostitucijo je mogoče opredeliti in zakonsko urediti kot vsako drugo delo ter tako omogočiti ljudem, ki se z njo ukvarjajo, enake pravice kot vsem drugim delavkam in delavcem: zdravstveno, pokojninsko, socialno zavarovanje, pravico do svobodne izbire modusa, v katerem želijo izvajati svoje delo (samozaposleni, pri delodajalcu, v zadrugi), pravico do samoorganizacije in prekvalifikacije - prostitucije ni mogoče opredeliti kot delo, ker prodajanje delovne sile ne predpostavlja, da se delavec/ka v delovnem procesu odpove avtonomiji nad lastnim telesom, medtem ko je bistvo prostitucije prav v tem - ne prodaja se delovna sila, ampak klient kupi pravico, da po svoji volji razpolaga s telesom osebe v prostituciji. V prostituciji ni mogoče uveljaviti najmanj dveh pravic, ki pripadajo vsem delavcem in delavkam po domači, EU in globalno veljavni delovnopravni zakonodaji: pravice do zaščite pred zdravju nevarnimi snovmi v delovnem okolju in pravice do dela brez spolnega nadlegovanja.

  • Popolna dekriminalizacija prostitucije in njena ureditev kot dela bi zmanjšala stigmo, s katero so zdaj označene osebe v prostituciji in tudi njihovi klienti, izboljšalo bi se sodelovanje in zaupanje med osebami v prostituciji in tistimi, ki jim morajo pomagati, če pride do kriminalnih dejanj – nasilja klientov, izkoriščanja v obliki dolžniške odvisnosti in siljenja v prostitucijo tudi z grožnjami in z nasiljem. Raziskave so potrdile samo, da se je z dekriminalizacijo vseh zmanjšala stigma, ki je bremenila kliente, da se je izboljšal odnos policije do prostitutk v težavah, povpraševanje po prostituciji pa se je povečalo, ker je ponudba zdaj legalno regulirana, klienti pa so osvobojeni moralne dileme, saj v družbi ni več razumljeno, da je kupovanje človeškega telesa za lasten užitek dejanje, v katerem nekdo v zameno za denar praviloma izkorišča skrajno stisko drugega človeka.

     

Razlike, predstavljene v razpravi, so bile nedvomno velike, toda ta razprava je tudi pokazala, da so med razpravljalkami in razpravljalci tudi zelo pomembne točke strinjanja, ki lahko postanejo dobra podlaga za družbeno odločanje o tem, kako bi bilo najbolje urediti to vprašanje.

Točke strinjanja:

  1. Sedanja pravna ureditev prostitucije pri nas je pomanjkljiva, saj ostajajo meje med prostovoljno prostitucijo, izkoriščanjem prostitucije s strani drugih in prisilno prostitucijo, preveč zabrisane in delujejo na škodo oseb, ki se prostituirajo. 
  2. Pri urejanju tega vprašanja je treba postaviti v središče dobrobit oseb, ki se prostituirajo, razmišljati, kako zmanjšati tveganja, ki so jim izpostavljene in se truditi, da se zmanjša stigma, ki se zdaj lepi predvsem nanje.

  3. Ko se bodo pripravljale nove pravne odločitve, je treba preprečiti, da bi se  sprejemale brez njihove aktivne udeležbe. Potruditi se je treba, da bodo te osebe imele lasten glas v tej razpravi.

  4. Sistematično je treba odpravljati vzroke, ki vplivajo na odločitev za prostitucijo, kot so spolne zlorabe v otroštvu, nasilje v družini, večkratna diskriminacija pripadnikov in pripadnic marginaliziranih družbenih manjšin, revščina mladih in žensk, brezizhoden socialni položaj migrantk in migrantov, predvsem otrok brez spremstva, odvisnosti od alkohola in drog.

  5. Odločno je treba zatirati in uvesti učinkovite kazni za vse oblike kriminala, ki izkorišča prostitucijo: zvodništvo in prikrite oblike prisile, kot so dolžniška odvisnost in izrabljanje ranljivosti teh ljudi zaradi stigme, ki se drži prostitutk in prostitutov.

  6. Ne glede na to, kateri model družbenega odziva na prostitucijo bomo uzakonili, je treba poskrbeti, da bodo osebe v prostituciji imele zdravstveno zaščito in organizirano možnost, da se umaknejo iz prostitucije, če se za to prostovoljno odločijo.

  7. V vseh oblikah javne vzgoje in izobraževanja ter tudi v javnih medijih bo treba odprto govoriti o tem družbenem pojavu in njegovih različnih razsežnostih ter ga povezovati z vprašanjem enakosti spolov, človekovih pravic in svoboščin, s pojasnjevanjem, zakaj stigma zaradi prostitucije ne sme zadevati ljudi, ki se z njo ukvarjajo.

     

Prostitucija se morda zdi obrobno družbeno vprašanje, v resnici pa je pomembna za naše razumevanje demokracije, ki temelji na nedeljivih človekovih pravicah in odnos do nje vpliva na naše razumevanje enakosti spolov, enakosti in svobode vseh ljudi, človekovega dostojanstva in družbene solidarnosti. Kot vedno, ko pride do razlik v presojanju nekega družbenega pojava, ker različni ljudje pač dajejo večji poudarek temu ali onemu aspektu nekega vprašanja (v tem primeru absolutni pravici posameznika/ce, da svobodno razpolaga s svojim telesom ali dolžnosti države, da prepreči, da bi se kdorkoli okoristil s skrajno stisko sočloveka), je od demokratične politične presoje odvisno, kakšna družbena pravila bodo urejala to vprašanje. Pomembno je, da se zakonske ureditve vzpostavijo v argumentirani, odprti javni razpravi in ne v nekem zaprtem krogu, ki skrit pred javnostjo sprejme pristranske in premalo pretehtane odločitve. Upamo, da smo s to našo razpravo odprli pot takemu dopolnjevanju zakonov in predpisov, s katerimi bi poskušali izboljšati položaj oseb, ki se prostituirajo.