KAKŠEN ODNOS IMATA DESNI IN LEVI POPULIZEM DO FEMINIZMA?

Objavljeno: .

Objavljamo zaključke iz raziskave primera finske in španije:

 

Johanna Kantola in Emanuela Lombardo: Populism and feminist politics: The cases of Finland and Spain

Celoten članek je dostopen v angleščini na: https://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/1475-6765.12333

 

Zaključek

Analiza različnih razsežnosti spola v populističnih strankah nama je omogočila pokazati na variacije glede feminističnih politik v Podemosu in v Stranki Fincev.

Če bi se usmerili le na eno dimenzijo – številčno predstavništvo, vsebinsko predstavništvo, formalne in neformalne institucije ali ženske skupine in feministične prostore v teh dveh strankah, bi najverjetneje dobili samo delno sliko, in najverjetneje zabrisali nekatere napetosti, ki s feminističnega vidika obstajajo v populističnih politikah. Namesto tega sva se odločili za večstranski pristop, kar nama je omogočilo širši vpogled v feministične politike znotraj levega in desnega pola populističnih strank in naju pripeljalo do naslednjih sklepov: 

Prvič, politična ideologija je pomembna. Levo usmerjene stranke, četudi populistične, so še vedno boljše zaveznice feminističnih politik kot desno usmerjene, kar velja tako z vidika opolnomočenja žensk, kot z vidika podpore feministični viziji t.i. transformativne poltike, politike, ki spreminja razmerja moči.  Na primeru Podemosa vidimo, da je število žensk, ki ga zastopajo v parlamentu višje, kot je bilo prejšnje nacionalno povprečje, kot pri Stranki Fincev. Vsebinsko predstavništvo je v Podemosu močno. V javnem diskurzu in predlogih Podemosa v parlamentu je feminizem  prisoten in vpliven političen glas, ki zahteva preobrazbo neenakih razmerij moči med spoloma. Temeljne norme o enakosti spolov so vključene v njihov statut in strankina ženska skupina  izrecno omenja feminizem in LGBT ljudi. Stranka Fincev je nasprotno,  eksplicitno antifeministična, tako v svoji ideologiji, vsebinskih predlogih in strankinih ženskih institucijah, izrecno nasprotuje zakonskim pozitivnim ukrepom in promovira konzervativne ideje enakosti spolov, vezane na vprašanja družine. 

Drugič, ne glede na ideološke razlike, populistične stranke reproducirajo enake neformalne patriarhalne institucije, ki so jih  študije spolov in politike odkrile pri drugih strankah.  V obeh tipih populističnih strank skozi neformalna pravila socializacije  prevlada ideal moškega kandidata, ki se opira na lastnosti stereotipne moškosti. Voditelj je moškega spola pri Podemosu in v Stranki Fincev, enako velja za zasedbo velike večine pomembnejših funkcij.    Agresiven in tekmovalen je tudi politični stil obeh strank, kjer v Stranki Fincev politiki igrajo vlogo “navadnih fantov”, v Podemosu pa “zmagovitih revolucionarjev”. Seksistično obnašanje in komentarji kot tudi stereotipnost spolnih vlog so posebej prisotni v  Stranki Fincev, a obstajajo tudi v Podemosu - kar je slikovita ilustracija dejstva, da  je v njem feminizem še zelo daleč od tega, da bi oblikoval osrednjo dinamiko moči v tej stranki. Te neformalne prakse vseh strank služijo ohranjanju patriarhata in marginalizacije žensk in feminističnih politik.

Odkritja v zvezi s tem, kako ti stranki neformalno prakticirata prevlado moškosti, postavljajo pod vprašaj trditve Mudde in Rovira Kaltwasser (2013) o tem, da je levi populizem do žensk vključujoč, desni pa izključujoč. Pričujoča raziskava je sicer potrdila vključujočnost levega populizma kar zadeva številčno in vsebinsko zastopanost feminizma, in izključujočnost desnega populizma, toda Podemosove neformalne, spolno pristranske prakse, ki škodujejo ženski participaciji in vodenju, trditvi o vključujočnosti populistične levice oporekajo. Dinamika lokalne in nacionalne ravni dodatno niansira trditve o vključujočnosti - izključujočnosti. Pri Podemosu se trditev vključujočnosti levega populizma na lokalni ravni potrdi, saj se Podemos v socialni akciji odpira za ženske in ženske stile dela v politiki,   politični stil Stranke Fincev na lokalni ravni pa je spolno zelo neenak. Nekoliko manj to velja za nacionalno raven, a tudi na tej ravni sva odkrili mnogo primerov neenakosti med spoloma.

In končno, analiza feminističnih politik prinese na plano očitno podobnost med obema populizmoma, levim  in desnim - etos hegemonije moškosti. To se pokaže skozi neformalne spolno relevantne institucije obeh strank in skozi agresivno in v konflikt usmerjeno artikulacijo politike obeh strank. Pri Podemosu konstrukcija binarnega antagonizma med “ljudstvom” in “elito” tvega poenostavljanje, ki ignorira spolne razlike in razlike znotraj “ljudstva”. Njegov volilno “zmagoviti” diskurz izziva teorijo in prakso feminizma in tvega, da bo vprašanje enakosti spolov podredil boju za osvajanje oblasti. To in personificirani moški boji  za oblast znotraj Podemosa so v stranki ustvarili ozračje konfrontacije, ki je nenaklonjeno ženski politični akciji in feministični politiki. V Stranki Fincev ima spopad med “navadnimi fanti” in elito podoben učinek na ženske in feministične politike. Kakor hitro se politika vzpostavi kot oder tekmovanja zmagovalcev in poražencev, se okrepijo seksistična dominacija in hierarhije,  kar je v nasprotju s političnim pristopom, ki poudarja kolektivno vodenje, sodelovanje, soodločanje, za kar se zavzemajo feministke (Caravantes  2018; Roth & Baird  2017). To odraža protislovje med populizmom in feminizmom, ki ima manj opraviti s političnim diskurzom in več s politično prakso, ki je prepojena s hegemonijo moškosti in konfrontacijo. Četudi je to dvoje vsakdanja lastnost političnih strank, je poudarek populističnih strank na bojevniškem političnem stilu dodatno problematičen za feministično politiko. Bodoče raziskave bi se morale bolj podrobno ukvarjati s tem moškim etosom, raziskati stile, čustva, in simbolično predstavljanje vprašanj, ki jih razvijajo populistične stranke, da bi še bolj razvozlali napetosti med populizmom in feminističnimi politikami.