Zdravje in reproduktivne pravice

Spolno in reproduktivno zdravje je od Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju v Kairu leta 1994 naprej definirano kot »stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja v vseh reproduktivnih funkcijah in procesih, in ne zgolj odsotnost bolezni ali nezmožnosti«. To pomeni, da:

  • imajo ljudje zadovoljujoče, varno spolno življenje;
  • so sposobni imeti otroke in se svobodno odločajo če, kdaj in kako bodo to storili;
  • imajo pravico do obveščenosti in dostopnosti do varnih, učinkovitih, cenovno dostopnih in sprejemljivih metod načrtovanja družine po njihovi izbiri ter do drugih zakonitih metod uravnavanja rodnosti po njihovi izbiri;
  • imajo pravico do ustreznih zdravstvenih storitev pred in med nosečnostjo ter ob in po porodu;
  • imajo možnosti za zdravega otroka. 

S spolnim zdravjem se zagotavljajo predvsem večja kakovost življenja in boljši medosebni odnosi, ne le svetovanje in zdravljenje spolno prenosljivih bolezni ter drugih bolezni, povezanih z rojevanjem. 

Ogroženost spolnega in reproduktivnega zdravja se odraža v umrljivosti in obolevnosti zaradi nosečnosti in poroda, zaradi spolno prenosljivih okužb, raka materničnega vratu in dojke, v slabi dostopnosti do kontracepcijskih metod in sredstev ter drugih metod uravnavanja rodnosti (splavnosti), v pojavnosti nasilja nad ženskami in neplodnosti. Spolne in reproduktivne pravice se dotikajo teh področij spolnega in reproduktivnega zdravja in zadevajo človeka še pred rojstvom pa do smrti.

Spolne in reproduktivne pravice so uokvirjene v zakonodaji posameznih držav in mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah, saj so integralni del človekovih pravic. Spolnost je pomemben del človekovega življenja; z doseganjem spolnega in reproduktivnega zdravja je ljudem omogočeno uživanje zadovoljujočih in varnih odnosov, brez elementov prisile, nasilja in bojazni pred okužbo ali nosečnostjo. Prav tako spolno in reproduktivno zdravje pomeni, da lahko ljudje uravnavajo svojo rodnost  brez škodljivih ali nevarnih posledic. spolne in reproduktivne pravice so torej predpogoj za uživanje ostalih temeljnih človekovih pravic, predvsem v smislu, da življenja žensk, njihove svobode, varnosti, zdravja, zasebnosti, enakosti in izobraževanja ni mogoče zagotoviti brez spoštovanja njihovih spolnih in reproduktivnih pravic.

V mednarodnopravni areni so najprej dobile mesto pravice žensk: s sprejetjem Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979, kjer določeni členi zadevajo reproduktivne pravice (Naglič, 2004). Večina pomembnih mednarodnopravnih dogovorov, ki se ukvarjajo z reproduktivnimi pravicami, pa je nastala v 90-ih letih preteklega stoletja. Tako je Svetovna konferenca o človekovih pravicah na Dunaju leta 1993 izpostavila človekove pravice žensk in deklet; Mednarodna konferenca o prebivalstvu in razvoju, ki je potekala v Kairu leta 1994 in Četrta svetovna konferenca o ženskah v Pekingu 1995 sta spolne in reproduktivne pravice postavili na dnevni red agende uresničevanja človekovih pravic, hkrati pa so se s tem človekove pravice razširile iz polja javnega na polje zasebnega.

Človekovih pravic povezanih s spolnostjo in rojevanjem ne jemljemo kot samoumevnih in zagotovljenih, saj se v svetovnem kot tudi slovenskem prostoru pojavljajo določene težnje, da bi uveljavili enoznačne ali omejujoče interpretacije nekaterih pravic ali jih zanikali (pravica do splava, pravica do spolne usmerjenosti, pravica do kontracepcije…). Zato se morajo ženske in še posebno mlade ženske zavedati svojih spolnih in reproduktivnih pravic ter jih znati tudi uveljaviti. 

Poročilo Estrele o spolnem in reproduktivnem zdravju ter pravicah, december 2013, Evropski parlament