Že dlje časa je očitno, da je politiki, v Sloveniji in drugod v EU, uspelo razdeliti ljudi in doseči, da so družbo zajeli nestrpnost, nezadovoljstvo, strah in sovraštvo. Tega ni dosegla le z razpihovanjem ideoloških tem, ki nas zgodovinsko delijo, ampak z izrabo teh tem za prikrivanje dejstva, da se mnogim slabšajo življenjski pogoji in izgubljajo občutek varnosti srednjega razreda. Obenem se ta ista politika trudi prikriti, kako nam vsak dan tlakuje pot v še bolj nepravično družbeno razslojevanje tako, da nam ponuja konkretne socialne krivce za strah, jezo in odpor. Krivi so vedno »drugi« in »drugačni«. Predvsem socialno ranljivi in ne dovolj številni, da bi se lahko učinkovito uprli: migrantke in migranti, prosilci za azil, pripadniki etničnih, spolnih in drugih manjšin, Romi. Tudi zdravila, ki jih ta »politika« rada predpisuje, so vedno ista: stigmatiziranje, izobčenje, omaloževanje, nasilje in pogrom, vključitev s prisilo.
Trenutno politično in medijsko krajino preveva anti-romizem. Namesto skupnega iskanja načinov ustvarjanja boljšega življenja, priložnosti in možnosti, se aktualna »politika« na vseh nivojih upravljanja loteva »romske problematike« pod vodstvom ministrstva za notranje zadeve in ne Kabineta predsednika vlade, s čimer jasno sporoča pristop kaznovalnosti in represije.
S predlaganimi kaznovalnimi ukrepi, ki so v osnovi ciljno usmerjeni v eno etnično skupino, in torej le navidez nevtralni, nas prepričujejo, da celotna romska skupnost vsevprek prezira zakon in red in ogroža večino; z idejo uvajanja obveznega vključevanja otrok v vrtce, da ne razume univerzalnosti, finančne in kadrovske podhranjenosti sektorja; z idejo odvzema socialnih dodatkov, da brez zadržkov posega v avtonomijo strokovnih služb, katerih delovanje nadzirajo ustrezne inšpekcijske službe.
Ne zanikamo potrebe po iskanju rešitev. A kazniva dejanja in nasilje je treba najprej in predvsem preprečevati z vzpostavljanjem normalnih pogojev za življenje Romov, z izgradnjo odnosov v skupnostih, zoper kazniva dejanja in zanemarjanja otrok pa ukrepati po enakih principih in načelih, ne glede na etnično poreklo. Ni zanemarljivo, da kaznovalni ukrepi v socialni politiki pogosto dosežejo nasprotni učinek, ki dodatno zniža socialno varnost prav otrok in žensk. In da represija ne vodi v integracijo, pač pa v še večjo marginalizacijo, v nezaupanje v institucije, v sovraštvo in stopnjevanje nasilja.
Predvsem pa, da je za oblikovanje vzdržnih rešitev potrebno sesti za isto POLITIČNO mizo z Romi in Rominjami in jim zares prisluhniti. Globoko prizadetih odnosov in nezaupanja se ne da rešiti s prisilo. Poglejmo le, koliko Rominj je sodelovalo pri pripravi nacionalnega programa ukrepov Vlade RS za Rome. Niti ena. Koliko izobraženih in 'integriranih' Romov in Rominj so mediji povabili na pogovor o tem, kako oni vidijo težave in rešitve za romske skupnosti? Kako si oni predstavljajo pot v sožitje? Namesto tega iz dneva v dan zremo le v najbolj dramatične in surove prizore, ki zgolj utrjujejo v predsodkih in podžigajo strasti. Brez zagotavljanja sicer vedno nujne uravnoteženosti in družbene odgovornosti v poročanju, na katero prisegajo.
Zato oblast kot upravljalko družbenega življenja pozivamo, naj premišljeno posega v zakonodajo, naj brzda oblastniške možnosti in priložnosti in izpolnjuje osnovno nalogo zadovoljevanja potreb celotnega prebivalstva. In skupaj z mediji, družboslovnimi strokami in civilno družbo gradi skupnosti, ki znajo in zmorejo sobivati v raznolikosti.
Za Ženski lobi Slovenije
predsednica Sonja Lokar
Naslovna fotografija je povzeta s spletne strani From the multi-dimensional to the personal: approaching intersectional discrimination against Roma women – IDEES (revistaidees.cat)
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com