21.2.1974 je zvezna skupščina SFRJ sprejela novo jugoslovansko ustavo, v kateri je v 191. členu prva na svetu opredelila novo človekovo pravico z zapisom, da je »pravica človeka, da svobodno odloča o rojstvu svojih otrok. Ta pravica se lahko omeji samo iz zdravstvenih razlogov«.
Nastajanje te človekove pravice je bilo v svetovnih okoliščinah plod obsežne razprave med svetovnim severom in jugom, ki je potekala od srede 60-tih let v OZN o tem, ali bi bilo potrebno sprejeti državne politike uravnavanja prebivalstva zato, da bi na razvitem svetovnem severu rodnost dvignili, na svetovnem jugu, v t. i. tretjem svetu, pa preprečili eksplozijo prebivalstva. Ob veliki zavzetosti jugoslovanskih komunističnih bork za enakost spolov, zlasti Vide Tomšič in aktivistk iz neuvrščenih držav, se je ta razprava končala na konferenci o človekovih pravicah (1969 v Teheranu), takole:
»Vsi zakonci (pari, starši) in posamezniki, imajo temeljno človekovo pravico, da svobodno in odgovorno odločajo o številu otrok in razmaki med porodi, in da dobijo informacije, znanja in sredstva, da lahko to pravico uresničujejo; odgovornost staršev in posameznikov pri uživanju te pravice je, da upoštevajo interese že rojenih in bodočih otrok, in svojo odgovornost do skupnosti.« (Svetovni načrt populacijske akcije, 13. f.)
Podobno kot pred drugo svetovno vojno je bil splav tudi v skupni državi FLRJ (Federativni ljudski republiki Jugoslaviji) do leta 1952 strogo prepovedan; kaznovali so žensko, ki ga je naredila, in tiste, ki so ji pri tem pomagali. Tedanji politiki, ki je spremljala statistiko smrti zaradi mazaških splavov, je postalo povsem jasno, da bo ženska, ki se odloči za splav, to naredila, pa četudi tvega, da bo zato umrla. Postopoma so zato najprej nehali kaznovati žensko in poleg zdravstvenih uvedli socialne okoliščine, ki jih je lahko ženski priznala posebna komisija, da je splav lahko legalno opravil zdravnik; predvsem pa so se trudili s širjenjem znanja in dostopnostjo tedaj že znanih kontracepcijskih sredstev, kot so bili kondomi in diafragme, pa tudi kontracepcijske tabletke, ki so jih odkrili v ZDA 1960, in so jih ženske v SFRJ lahko dobile na recept že leta 1964.
Tako so komunistične feministke v FLRJ imele enako dilemo, kot ves svet: kako uskladiti to novo, izrazito individualno in v marsikateri razsežnosti predvsem žensko človekovo pravico, z dejstvom, da je tako pravico, ki ima družbene posledice, mogoče uresničiti le, če je podprta s politično sprejetimi ukrepi.
Zanimivo je, da so se v ustavni debati v zvezni skupščini kopja tedaj lomila okrog vprašanja, ali bi bilo treba uzakoniti kompleksno človekovo pravico o svobodi rojevanja, ali pa samo pravico ženske, da lahko naredi splav.
Na sestanku ustavne komisije Zvezne skupščine FLRJ je redakcijska skupina 8. 1. 1974 nepričakovano predložila preformulacijo (tedanjega predloga člena 188), ki se je glasila: »Zaradi uresničenja osebne svobode ženske, se ženski zagotavlja pravica, da prekine nosečnost. To pravico se sme omejiti samo iz zdravstvenih razlogov.« Pretehtala pa je argumentacija Vide Tomšič, da je širše zastavljena človekova pravica o svobodi rojevanja boljša rešitev, saj sicer vsebuje tudi pravico ženske, da na lastno zahtevo prekine nosečnost, in da je to res samo njena odločitev, ampak da pa je bistvo pravice o svobodi rojevanja v tem, da staršem daje pravico in dolžnost, da spravljajo na svet zares zaželene otroke in da se tudi v družbi, kot aktivni državljanke in državljani (tedaj so bili samoupravljalke in samoupravljalci), aktivno prizadevajo povsod za to (na svojih delovnih mestih, v lokalnih skupnostih in v širšem političnem odločanju o zaposlovalni, zdravstveni, socialni, stanovanjski politiki), da bi ljudje lahko imeli otroke in da bi ti otroci odraščali v spodbudnih družinskih, socialnih in družbenih razmerah.
Tako se je ta člen zvezne Ustave SFRJ, uzakonjen pred 50-timi leti, glasil:
» Pravica človeka je da svobodno odloča o rojstvih otrok. To pravico je mogoče omejiti samo iz zdravstvenih razlogov.«
Odločanje o konkretni izobraževalni, zdravstveni in socialni politiki je s to z zvezno ustavo 1974 v celoti prešlo na republike in pokrajini, zato je bil v slovenski ustavi iz leta 1974 zapisan še dodaten odstavek tega člena, ki se je v celoti glasil tako: »Pravica človeka je, da svobodno odloča o rojstvih otrok. To pravico je mogoče omejiti samo iz zdravstvenih razlogov. Za uresničevanje te pravice družbena skupnost zagotavlja potrebno izobraževanje, ustrezno socialno zaščito in zdravstveno pomoč v skladu z zakonom.«
Tako formulirana pravica in kasneje sprejeta republiška zakonodaja je Slovenijo, kot najbolj razviti del naše nekdaj skupne države, glede vprašanja reproduktivnega in spolnega zdravja in pravic ter pravic staršev, postopoma dvignila nad raven takrat najnaprednejših držav Evrope. Kako zelo napredna je bila ta rešitev, vidimo, če pogledamo, kako si šele danes v Franciji feministke prizadevajo za vpis ženske pravice do abortusa v njihovo ustavo, in kako EU nima niti besede o seksualnih in reproduktivnih pravicah v svoji listini temeljnih človekovih pravic.
Razpad naše nekdanje skupne države v vojni, uvedba divjega perifernega kapitalizma in razumevanje človekovih pravic v liberalnem kapitalizmu samo kot pravic izoliranih posameznikov in posameznic, ali pa celo samo kot abstraktnih državljanov, ki ne samo, da nimajo spola, ampak se jih obravnava kot da nimajo nobenih dejanskih razlik, ki jih delajo neenake, čeprav so pred zakonom priznani kot enaki, so naglo poslabšali ekonomske in socialne pravice zaposlenih in ponovno ženske vztrajno potiskajo v rezervno armado podplačanega in prekarnega dela v javnosti in neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela doma. Konservativne politične stranke so v uradno politiko vrnile ideje o tem, kje da je naravno mesto in kaj da je naravna vloga ženske »matere naroda in kraljice doma«, kje pa je to mesto in vloga moškega: branilca očetnjave, glave družine in velikega vodje strankarske oblasti. V vladajočo politiko so se vrnili nazadnjaški verski nazori, da naj v današnjem svetu, ki ima na voljo odlična in varna sredstva za načrtovanje družine, in medicino, ki lahko varno opravi legalen splav, o rojevanju otrok odloča bog ali vsaj državna populacijska politika, ki naj se bori, da se poveča število rojstev otrok »našega« naroda, in doseže omejevanje števila otrok drugih narodov, rase, vere, neprimernega socialnega statusa, ne pa da o tem zavestno in odgovorno odločajo straši ali ženska pred spočetjem in ženska, kot samostojna osebnost, ki odloča sama o svojem telesu, če se tako odloči, tudi po spočetju.
Pravico človeka do svobodnega odločanja o rojstvih otrok in legalen splav v ustavi smo si morale nove generacije feministk po razpadu SFRJ ponovno priboriti. Uspelo nam je samo deloma, še najbolj v Sloveniji, samo na pol v Srbiji, Severni Makedoniji, Republiki Srbski, ne pa tudi v Federaciji BiH, na Kosovu, v Črni gori in na Hrvaškem. Njihove ustave te pravice nimajo več. V praksi pa je ta pravica ogrožena povsod, ker je ves svet, in predvsem tudi velik del držav članic EU, zajela renesansa radikalnega, avtokratskega, militarističnega, nacionalističnega populizma. V vsaki od nekdanjih republik in pokrajin bivše skupne države, se z velikodušnim financiranjem najmračnejših nazadnjakov iz razvitega sveta, zlasti iz ZDA, razvijajo družbena gibanja za prepoved splava, širijo se laži o nevarnostih preizkušene hormonske kontracepcije in medicinsko neoporečnega splava tudi v najzgodnejši fazi nosečnosti, in promovirajo se absurdne «naravne« metode planiranja potomstva: spolna vzdržnost, kondom in zvestoba partnerju. Vse naše državne oblasti pa so pozabile na dolžnost, ki jih obvezuje, da morajo z ukrepi in politikami ustvarjati družbene pogoje, ki omogočajo uživanje človekove pravice do svobode rojevanja. Iz šol je bila izgnana celovita spolna vzgoja, iz zdravstva, ki tone v privatizacijo, praktično izginjata ginekologinja in ginekolog ter pediatrinja in pediater in z njimi preventiva in svetovanje o možnostih načrtovanja družine na primarni zdravstveni ravni, izginjata pravici na brezplačen abortus in zares vrhunsko kontracepcijo; na Hrvaškem, ki ima legalen splav, izginja celo pravica do plačljivega splava, saj ga zaradi množičnega ugovora vesti zdravnikov, ženske v bolnišnicah, kjer je edino dovoljen, sploh ne morejo opraviti. Celo lekarnarji so si izmislili ugovor vesti in mnogi ženskam ne dajo predpisanih kontracepcijskih tablet. Da o popolnem mrku varnosti socialno zavarovane zaposlitve in družbene stanovanjske politike ter celovite družbene skrbi za brezplačno organizirano, smiselno preživljanje prostega časa otrok in mladine, sploh ne govorimo.
Ženski lobi Slovenije je lani postal soustanovitelj Feministične antifašistične ženske mreže, ki povezuje mnoge feministke iz vseh držav, ki so nastale iz bivše SFRJ, ki se zavedamo, da se že dogaja skoraj vse, za kar smo mislile in verjele »Nikoli več!«.
Zato ob 50 obletnici prvega vpisa človekove pravice o svobodi rojevanja v katerokoli ustavo na svetu, sebi in javnosti obljubljamo:
Še naprej se bomo povezane in vztrajno borile za:
• civilizacijsko dediščino samoupravnega socializma na tem področju: zavračamo državne politike vsiljevanja ali onemogočanja rojstev, in zahtevamo družbene možnosti za svobodno in odgovorno odločanje vsakega posameznika in posameznice za zares zaželene otroke;
• pravico žensk do legalnega, brezplačnega, varnega splava in najboljših kontraceptivov, ter za popolno odpravo davkov na higienske potrebščine za menstruacijo;
• javno zdravstvo, ki vključuje odlično preventivo seksualnega in reproduktivnega zdravja;
• feministično ekonomijo, ki enakopravno vključuje tudi ženske v enako plačano in socialno zavarovano delo ter v ekonomski razvoj, katerega cilj je človek in ohranitev sedanje pisanosti življenja na planetu, ne profit;
• pravico zlasti mladih ljudi, da se poučijo, kako lahko odgovorno načrtujejo potomstvo ali preprečijo nezaželeno spočetje in se zavarujejo pred spolno prenosljivimi boleznimi;
• spolno vzgojo od javnih vrtcev do fakultet, ki ne bo zožena samo na poučevanje o bioloških in medicinskih dejstvih, temveč bo mladim pojasnila prikrito in celo zanikovano zvezo med svobodnim odločanjem o rojstvih in resnično družbeno enakostjo moških in žensk;
• radikalno zmanjševanje razlik med bogatimi in revnimi državami in radikalno zmanjševanje socialnih razlik znotraj vseh držav, ker samo to lahko reši svetovni mir, omogoči demokracijo nedeljivih človekovih pravic za vse, prepreči eksplozijo prebivalstva med najrevnejšimi in demografsko katastrofo tako imenovanega svetovnega severa.
Smrt fašizmu, svobodo ženskam, svobodo vsem!
Sonja Lokar, predsednica Ženskega lobija Slovenije
Ljubljana, 22.2.2024
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com