dr. Jana Javornik: Letošnje volitve mejnik na poti k enakosti spolov v britanski politiki

Piše: dr. Jana Javornik, članica ONA VE in Ženskega lobija Slovenije.

Letošnje volitve mejnik na poti k enakosti spolov v britanski politiki

Za nami sta dva tedna laburistične vlade. Za tiste, ki ne spremljate britanske politike: v zgodnjih urah prvega julijskega petka je britanska politika po 14 mukotrpnih letih z zmago laburistov spremenila barvo. Četudi z razmeroma nizkim deležem glasov so ti zaradi volilnega sistema prevzeli večino v parlamentu. Še isti dan je Starmer ‘poljubil kraljevo roko’ kot del ceremonialnega procesa, s katerim ga je kralj imenoval za predsednika vlade.* Vzpostavljen je novi parlament, vlada je v polnem pogonu, iz kraljevega govora, ki je tudi uradno otvoril nov parlament, smo izvedeli veliko o njenih načrtih.

Zadnje volitve so v marsičem prelomne. Ne le, da so parlament večinsko prevzeli laburisti, v zanje dejansko izvoljive enote so stranke postavile 40 odstotkov kandidatk, največ doslej. V parlament se jih je prav tako uvrstilo največ v zgodovini: 263 poslank oz. 40,5 odstotka, kar je pet odsotnih točk več kot v prejšnji sestavi. Od uzakonitve ženske pasivne volilne pravice iz leta 1918 (z zakonom, dolgim vsega 41 besed) do danes je bilo v parlamentu skupno 693 poslank, 43 več kot ima sedežev.

Nobena stranka ni dosegla paritete (50 odstotkov kandidatk in kandidatov). Po podatkih britanskega demokratičnega kluba je bilo med vsemi 4515 kandidati_ v 650 volilnih enotah 30 odstotkov kandidatk. To je manj kot na volitvah leta 2019, a so jih stranke pogosteje nameščale v enote, v katerih so imele dejanske možnosti izvolitve. Največ kandidatk in sedaj tudi poslank ima zmagovalna laburistična stranka (46 % vseh, 47 % v izvoljivih enotah). Sledita škotska nacionalna in konservativna stranka, a z nižjim deležem žensk v izvoljivih enotah in zato manj poslankami (11 in 24 %). Liberalni demokrati so imeli sicer manj kandidatk (28 %), a so jih več (42 %) umestili v izvoljive enote, kar pomeni 45-odstotni delež poslank.

V parlamentu in vladi ostaja najpogostejše moško ime. Čeprav najbližje pariteti in je v novem parlamentu tudi več predstavnic temnopoltih in drugih rasnih ter etničnih manjšin (50 oz. 7,7 %), ostaja očiten demokratični primanjkljaj glede na deleže teh skupin v prebivalstvu. Ta kaže na potrebo po nenehnih prizadevanjih za zagotovitev ustrezne zastopanosti žensk. Tudi novi vladni kabinet je najbližje spolni enakosti doslej, s 46 odstotki ministric (ki jih na Otoku imenujemo državne sekretarke) v primerjavi z 31 odstotki v prejšnjem, konservativnem kabinetu. A med njimi sta le dve predstavnici manjšinskih in mešanih etničnih skupin, zaradi česar ostaja potreba po večji raznolikosti v politiki.

V kontekstu ostre razredne in socialne razslojenosti britanske družbe ni zanemarljiva niti spolno-razredna arhitektura nove vladne ekipe. Po desetletjih vladavine eton-winchester-oxfordske elite in politikov iz privilegiranih okolij je vsaj polovica vlade delavsko-razrednega porekla in večinsko produkt javnega izobraževalnega sistema. Med njimi izstopa rdečelasa podpredsednica laburistične stranke in aktualne vlade, Angela Rayner, ki je postala mama pri 16 letih – pojav najstniških nosečnosti je v ZK povezan z revščino in nedostopnostjo reproduktivnega zdravja in je državo desetletja uvrščal v sam vrh. Podpredsednica, ki je obenem ministrica za stanovanjsko politiko, skupnosti in lokalno upravo, je bila nekoč negovalka in nato njihova sindikalna predstavnica, ki je leta 2015 postala prva poslanka njene volilne enote. Izpostavila sem tudi njeno barvo las, ker ta v državi z najvišjim deležem rdečelasih ljudi ostaja povezana s predsodki in stigmo; zaradi samomorilnosti med rdečelasimi mladostniki_ naraščajo celo pozivi po kriminaliziranju tovrstnih nestrpnosti. V vsakem primeru rdečelaske v vsej njihovi raznolikosti potrebujejo predstavnice v politiki.

Laburisti, ki v dolgi zgodovini še niso imeli predsednice, so postavili prvo finančno ministrico. Funkcijo je prvič v 800 letih prevzela Rachel Reeves, dosedanja laburistična finančna ministrica vlade v senci. Ta se je ves čas odločno zavzemala tudi za sesutje steklenega stropa, lepljivih tal in za odpravo plačne vrzeli med spoloma. Zanimiv bo tudi ‘budget tipple’, stoletja stara tradicija: finančni minister sme, kot edini in zgolj ob predstavitvi proračuna, uživati alkohol. Gladstone je ob najdaljši, peturni predstavitvi proračuna aprila 1853 srkal šeri z jajcem; Disraeli ob najkrajši izjavi leta 1867, trajala je slovensko šolsko uro, brandy z vodo. Od Browna dalje ministri pijejo mineralno vodo, jeseni bomo videli, kaj si bo privoščila prva ministrica.

Javne politike in proračunske napovedi moramo vselej analizirati tudi skozi prizmo enakosti spolov kot opozarja tudi Nobelova nagrajenka za ekonomijo, Claudia Goldin. V zadnjem stoletju je prisotnost žensk v britanskem parlamentu temeljito preoblikovala javne politike v podporo ženskam in otrokom. Primeri vključujejo normativne okvire na področju zagotavljanja enakosti, npr. zakon o enakosti plačil (sprejet leta 1970 s podporo poslanke Barbare Castle), zakon o enakosti (leta 2010, Harriet Harman), strategija reproduktivnega zdravja žensk in deklic (leta 2020, Maria Caufield), zakon o varstvu delavk in delavcev (poslanka Wera Hobhouse je leta 2023 vodila sprejetje zakona, ki prinaša pravno varstvo pred nadlegovanjem na delovnem mestu) in mnoge druge. Tudi aktualni ekipi čaka obsežen dosje področij, ki zahtevajo pravno ureditev, posodobitev, spremembo ali reformo, npr. zagotavljanje dostopnega otroškega varstva (ta je na Otoku med najdražjimi na svetu), enakosti na delovnem mestu, zlasti uvajanje fleksibilnega delovnega časa za vse in prenova dopusta za starševsko varstvo (pri čemer sodelujem tudi sama vse od njegove uvedbe), izboljšanje poročanja o plačni vrzeli po spolih in transparentnosti, reformi javnih storitev, zlasti področja zdravja in reproduktivnih pravic.

Čeprav najbližje pariteti in je v novem parlamentu tudi več predstavnic temnopoltih in drugih rasnih ter etničnih manjšin (50 oz. 7,7 %), ostaja očiten demokratični primanjkljaj glede na deleže teh skupin v prebivalstvu. Ta kaže na potrebo po nenehnih prizadevanjih za zagotovitev ustrezne zastopanosti žensk. Zaradi družbene vloge poslank in ministric je zato bistveno, da se gibanje za dosego paritete (50:50) nadaljuje. Odgovornost ni le na volilnem telesu, ki ga je treba senzibilizirati, tudi skozi izobraževalni sistem, pač pa v prvi vrsti na političnih strankah, da sledijo bolj vključujočim praksam in procesom imenovanja in uvrstitev kandidatk v vsej njihovi raznolikosti ter medijev. Strankokracija (obvladovanje procesa volitev in parlamentarnega odločanja s strani vodstva strank) in predsodki v izbirnih procesih se na eni strani prevedejo v nižje deleže žensk, zlasti temnopoltih in drugih rasnih ter etničnih manjšin, LGBTIQA+ in invalidnih oseb, zlasti v za stranke izvoljivih enotah. Na drugi strani k temu prispevajo mediji, katerih uredniške politike jih sistematično izrinjajo. Tudi v ZK so redkeje komentatorke in gostje, s čimer se izrinja velik del populacije in utrjuje kultura politične izključenosti in nevidnosti.

V odmevnem apelu so britanska feministična gibanja zato takoj po volitvah pozvala stranke in vlado k zagotovitvi resnične reprezentativnosti do leta 2028, ko bomo na Otoku obeležili stoto obletnico zakona, s katerim so britanske sufražetke zagotovile in uveljavile splošno volilno pravico.

Pod črto:

• Starmer je kraljev tretji premier v manj kot dveh letih, a prvi izvoljeni laburistični premier. Prav kralj ga je leta 2014 posvetil v viteški red za zasluge v pravosodju. Gre za britansko tradicijo, po kateri članice uradne opozicije, to je druge najmočnejše stranke, delujejo kot senčne ministrice ‘na čakanju’: podrobno spremljajo delo svojih resorjev, komentirajo ukrepe in vzporedno razvijajo svoje.