Kolumni Jane Javornik: objavljeni na spletnih straneh ONA VE in VEČER

Kolumna Jane Javornik. Objavljeno 6.3.2023 na spletni strani ONA VEi

Jana Javornik, Univerza v Leedsu

Petdeset odtenkov feminizma

-------------

Pred letošnjim obeleževanjem 8. marca, mednarodnega dneva žensk, objavljamo kolumno, ki jo je posebej za nas napisala dr Jana Javornik, raziskovalka in predavateljica na Univerzi v Leedsu, tudi članica mreže ONA VE. Piše in razmišlja o tem, da kronologija političnega odločanja kaže, da je politika vedno pripravljena varčevati na račun žensk, o feminizmu in o tem, kako ona vidi odgovornost političnih predstavnic v Sloveniji.

-------------

Na vlaku potnika pred mano intenzivno komentirata videz žensk. Ne, ne te; poglej, kako stara je. Joj, ne te; predebela. Ta mora biti feministka; poglej, kako militantna izgleda. Prepričana, da sopotnika brskata po aplikaciji za zmenke, se dvignem in ugotovim, da sta pred mano kadrovika, ki vsem na očeh preglejujeta prijave za delo v njunem podjetju.

Bila sem na vlaku v Veliki Britaniji, kjer je komentiranje videza delovno sodišče že prepoznalo kot nadlegovanje, četudi na primeru moške pleše. Podobne komentarje bi sicer lahko slišala kjerkoli, saj še vedno prevladuje praksa, da o pravicah in možnostih žensk in deklic odločajo moški. Ti tudi leta 2023 javne politike in usmerjenost gospodarstva oblikujejo in uresničujejo po logiki kopičenja dobičkov in ekspanzij, tudi vojaških, želja po poceni delovni sili, in prisilnega potrošništva oziroma potratništva. V takšnih razmerah so pričakovanja, da bi ženske imele dejansko enake možnosti življenja in delovanja, še vedno omejena z moškim razumevanjem koristnosti žensk za obstoj družb sploh; tako se ženskam materinska vloga kaže (in pogosto tudi neposredno in posredno ukazuje) kot edina prava in odgovorna za celotno skupnost. Nam bližnji Madžarska in Poljska na primer že desetletja uravnavata trg delovne sile s pronatalističnimi politikami, zapiranjem jasli in podaljševanjem cenejšega dopusta za matere (ne za očete ali drugo mamo), medtem ko istočasno glorificirata materinstvo in junaške matere, ki se žrtvujejo za narod tako, da mu podarijo čim več otrok. Če smo v preteklosti tak pristop v Sloveniji že nekajkrat zavrnile, danes prodor podobnih idej ni daleč.

Uresničevanje človekovih pravic žensk in deklic, ki jih je pred iztekom 20. stoletja poudarila svetovna konferenca o ženskah v Pekingu, ni povsod enako; delijo nas ostre ideološke razlike, zlasti glede spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic. Slovenija je ena redkih držav, ki z Ustavo že od leta 1974 varuje pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ta pravica je ostala zaradi organiziranega delovanja žensk tudi po odpravi socialistične ureditve. Počasi in obotavljivo se nam pridružujejo nekatere druge države, npr. Francija. A smo že v preteklosti (verjetno) s prvo slovensko e-peticijo, skupaj z nekaterimi ginekologinjami in ženskimi političnimi skupinami, morale preprečevati spremembe na področju primarne ginekologije. Česar nam niso mogli vzeti takrat in naenkrat, nam zna odnesti dolgoletna odsotnost načrtovanja razvoja primarne ginekologije, ki spet visi na nitki.

Kronologija političnega odločanja kaže, da je politika, tudi zaradi prenizke dejanske moči ozaveščenih žensk v njej, vseskozi pripravljena varčevati na račun žensk. Sistemske in strukturne ovire so vztrajne. Sektorji, v katerih prevladujejo ženske, so podplačani. Mnoge delajo v skoraj sužnjelastniških pogojih, med njimi tudi najbolje izobražene, saj izkoriščanje ni tuje niti sodobni industriji znanja. Ženske so zaradi materinstva vnaprej odrinjene, podcenjene in kaznovane (ang. motherhood penalty), ne glede na to ali smo, nismo in ne nameravamo postati matere. Težje dobijo stalno zaposlitev kot potencialni očetje, njihova tla so bolj lepljiva, stekleni stropi armirani. Pogosteje so jim dodeljene časovno požrešnejše zadolžitve znotraj organizacij, ki redko prispevajo h kariernemu napredovanju. Slabše možnosti usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja so se med pandemijo še poslabšale, večji delež skrbi za otroke in starejše nosijo ženske. Plačna vrzel med ženskami in moškimi se vleče v upokojitev in se izraža v visoki pokojninski vrzeli ter najvišjih stopnjah revščine prav med starejšimi ženskami. So pogostejše žrtve nasilja, zlorab in nadlegovanj vseh vrst.

Družbe vztrajajo pri poenostavljenem merjenju družbenega napredka, ki odraža desetletja stare teorije. Čeprav finančno vrednotimo npr. prispevek čebel, tega ne storimo za neplačano skrbstveno in reproduktivno delo žensk, ki je vsaj enako pomembno za vzdržnost javne blagajne. Nasprotno, celo države, zgrajene na tradiciji delavstva in delavskega gibanja, podcenjujejo ljudi, ki jim v isti sapi zaupajo vzdrževanje, reševanje, nego, oskrbo otrok in ostarelih staršev. Do točke, da so njihove storitve nujno potrebne, smo (tudi zaradi pandemije), vsaj s slogani v volilnih kampanjah, končno pridrsali. A zaposlene puščamo životariti, ker da “ne ustvarjajo dodane vrednosti”. Retorika te vrste je dokaz nerazumevanja vloge družbene reprodukcije, nenazadnje tudi pri vzdrževanju podjetij – novi delavci in delavke pač ne padejo kar z neba.

Naj še tako modrujejo o avtomatizaciji in robotizaciji reproduktivno-skrbstvenega dela, robotke za menjavo plenic 7-mesečnicam, 27-letnikom z motnjami v razvoju, ali dementnim 75-letnikom na invalidskih vozičkih, še nimamo. Tam, kjer pa bi tehnološke rešitve lahko podpirale težaško človeško delo, jih ni; kot produkt znanja so namreč drage in odločitev zanje podrejena dostopnosti poceni delovne sile.

Zgodovina gibanja za ženske pravice kaže, da ženske niso homogena skupina. Da kulturno ozadje in osebna zgodovina nista nepomembna. Da je povprečna življenjska izkušnja drugačna za pripadnice delavskega razreda, samohranilke, samske ženske, osebe LGBTIQA+, invalidke, Rominje, temnopolte, muslimanke, migrantke. Izkušnje izključevanja, predsodkov in nestrpnosti so večplastne, pogledi konservativcev, cerkva in populistov vseh vrst na pravice raznolikih skupin vedno bolj konservativni in razdiralni. Vulgarni in paranoični pridigarji postresničnosti in namišljenih nevarnosti, arogantni seksisti in mizoginisti dobro razumejo, da se, zlasti v kriznih časih, mnogi oklepajo popreproščenih in le na prvi pogled koherentnih in konsistentnih zgodb; v njih zmagujejo populisti z izkušnjami. Vpitje o razklanosti skriva projekte načrtnega slabljenja in zmanjševanja skupnostnega in politični projekt instrumentalizacije jeze in sovraštva spreminja politiko, ne le slovensko, v bojišče jeznih in pregretih umov. Vse to načrtno cilja in močneje prizadene prav ženske v vsej raznolikosti.

Ženske na najvišjih položajih moči in odločanja naj zato nikar ne spregledajo utrjevanih privilegijev. V zaostreno spremenjenih okoliščinah se namreč ponovno zastavlja vprašanje enakosti in socialne pravičnosti. V nujnost prostega trga, o utopičnosti ohranjanja javnega in prihajajočih apokalipsah zaradi višanja plač najbolj podplačanih, med katerimi je največ žensk, nas prepričujejo belski moški z vrtoglavo visokimi dohodki v podjetjih v (delni) državni lasti. Krčenje kolektivne socialne organizacije, opuščanje odgovornosti države, pomanjkanje spodbud za organizirano kritično civilno družbo in uvajanje elementov trga najbolj prizadene ženske. Zahteva za zrelejšo, odgovornejšo politiko, v kateri demokratični forum ni odprt le za ‘naše’, zadeva tudi in predvsem njih.

Sama razumem dvojno odgovornost sleherne izvoljene ali imenovane politične predstavnice: do političnega okolja, ki jo je pripeljal do mandata, a tudi do vseh žensk. Predhodnice, ki so ženskam zagotovile pravico kandidirati in biti izvoljene, so jim naložile tudi dolžnost soustvarjanja bolj egalitarne, pravične in vključujoče družbe. Prepoznanje odgovornosti za ustvarjanje boljše družbe, tudi s samoomejevanjem sledenja izključujočim strankarskim ali osebnim interesom, zato vidim kot spoštovanje zaupane jim vloge.

V moškosrediščnem svetu izjavo “nisem feministka” z lahkoto odpustim vsaki, ki bo s svoje pozicije moči in privilegijev naredila vse, kar zmore, da se v družbi prepozna kot zavržno in izkorenini izključevanje, nasilje in izkoriščanje na podlagi spolov in drugih osebnih okoliščin. A leta 2023 v boju proti patriarhatu rdeči salonarji ne zadoščajo več; za sklicevanje na to, da brez moških ne gre, velja enako. Feminizem je intelektualna zaveza in politično gibanje, ki išče, zahteva in soustvarja enakost, pravičnost in dostojanstvo za vse ženske.

...

Naslovna fotografija: Foto: Uroš Abram

Kolumna Jane Javornik. Objavljeno 7.3.2023 na spletni strani časopisa VEČER

(POVEČAVA) Kolumna Jane Javornik: Vsi smo feministi

"Vsi smo feministi." Tako je 17. februarja 2023 razglasilo uredništvo Mladinamita. Avtorji ponudijo niz izključno ženskih imen svetovne estrade in slovenske politike, vključno z Beti Trtorebro in nandujem. Pod črto, kjer podajo izčrpno opredelitev nanduja, mimogrede izvemo, da je feminist "oseba, ki verjame v družbeno, politično in ekonomsko enakopravnost spolov" (prav tam).

Analizirajmo to izjavo, začenši pri njenem koncu. Enakopravnost spolov, ki je, poleg ljubica in ptica, edini samostalnik v ženski obliki v prispevku, je v tem kontekstu uporabljena neustrezno. Enakopravnost je namreč načelo, po katerem imajo vsi ne glede na spol formalnopravno (zakonsko) zagotovljeno enakost, torej pravno enakost. Ne gre je istovetiti z ustreznejšim pojmom enakost (angl. equality), ker ji manjka družbeni vidik. Enakopravnost predstavlja pravno podlago enakosti, a šele pojem enakost spolov združi pravni in družbeni vidik. Da se ne zapletemo: enakost je načelo, ki mora voditi vse javne politike in ukrepe za zagotavljanje vseh človekovih pravic; kot pravico in kot končni cilj jo moramo udejanjati v praksi. Pravna enakost je le ena od njenih dimenzij.

Strojne šivilje v tovarni Ford, katerih stavka leta 1968 je vodila do prvega zakona o enakosti v Združenem kraljestvu. Po njih je posnet film Made in Dagenham.
Zmotno je tudi enakost enačiti z istostjo ali podobnostjo žensk in moških. Nasprotno; pojem enakosti izhaja iz sprejemanja različnosti kot dejstva družbene skupnosti, ki pa ne sme biti podlaga za družbeno neenakost. Če povzamemo: izraz enakost spolov združuje enake pravice, enake možnosti in priložnosti, enako obravnavo, enako dostojanstvo in enake odgovornosti ne glede na spol.

Enakost dopolnjuje načelo pravičnosti (angl. equity). Če enakost v praksi pomeni zagotavljanje enakega vsem, pravičnost pomeni prilagoditev ukrepov, virov, priložnosti osebnim okoliščinam, potrebam in talentom, kar omogoča udeleženost vsem. Družbeni sistemi so zasnovani za nagrajevanje določenih skupin, četudi z zakoreninjenimi diskriminatornimi praksami. Načelo pravičnosti zmanjšuje prav tiste razlike med spoloma, ki se jim je mogoče izogniti ali jih popraviti, torej breme družbeno, geografsko, kulturno ustvarjenih prepričanj in praks, na primer glede rase in etnije, starosti, invalidnosti. Za lažje razumevanje: občina mora zmanjšati izdatke za javne vrtce. V sledenju načela enakosti bo zmanjšala izdatke s skrajšanjem obratovalnega časa vseh vrtcev v občini za enako število ur. Ob upoštevanju načela pravičnosti bo prej preverila, koliko ur, kdaj in kje so potrebe po varstvu najvišje, in bo skrajšala obratovalni čas le tistih vrtcev in v urah, ko so uporabljeni najredkeje. Primer je pomemben, ker opredeljuje dostopnost, ki najbolj prizadene samohranilke in samohranilce (teh je sicer manj). Naslednja primera sta prilagoditev delovnega mesta zaposlenim z oviranostjo in umestitev čiščenja pločnikov in kolesarskih poti kot nujnih v načrtih zimske službe; te pogosteje uporabljajo osebe z oviranostjo in ženske, zlasti starejše.

Vrnimo se k prvotni izjavi. Tudi verovanje (verjeti v nekaj ali nekoga) in feminizem imata malo skupnega. V grobem je feminizem intelektualna zaveza, družbeno in politično gibanje, ki išče, zahteva in soustvarja enakost, pravičnost in dostojanstvo za ženske kot najštevilčnejšo družbeno skupino, ki obenem zagotavlja obstoj človeštva. Prav zaradi te funkcije je (bila) večina žensk strogo usmerjana in nadzorovana, v pogojih kapitalizma pa razumljena kot "vir", ki se ga, kot druge, izkorišča za povečanje bogastva.

Ni zanemarljivo, da se ženske emancipativne aktivnosti desetletja vrednoti kot odklonske. Kot opozarjata Sonja Lokar in Živa Vidmar, dobi feminizem oznako meščanske prevare in obsojanja vrednega meščanskega ženskega radikalizma. Ne gre spregledati, da se oznaka feminizem razvije v "višjem duhovnem polju", v razredu, ki je večinsko neprijazen do podrejenih. Kot pišejo Aleksandra Kollontaj, Klara Zetkin, Maca Jogan in druge, je oznaka izvorno povezana prav z gibanjem za ženske pravice zgornjega sloja, znotraj "meščanske morale". Namreč, ob boju za splošne pravice vseh žensk poteka tudi boj za pravice "višjega reda" (na primer dostop do univerzitetnega izobraževanja). Pripadnice "izkoriščevalskega sloja", ki so (bile) zaradi ekonomske moči tudi politično gospodujoče, svojo "rodotvorno funkcijo" lažje prenašajo, ker jih podpirajo podrejene ženske (in moški). Zato ni naključje, da prevlada oznaka, ki jo zavračajo borke za družbeno celovitejše spremembe vseh delavskih žensk.

Po drugi svetovni vojni, ko postane enakopravnost žensk priznana sestavina družbenega urejanja, so te razlike manj izpostavljene, a se v zadnjih desetletjih spet (prikrito) kažejo. Feminizem pogosto nosi slabšalni pomen, borke za pravice žensk pa so označene s sramotilnimi in zaničevalnimi oznakami, na primer sovražnice moških, grde babe, otrokomrznice, sebičnice, histerične babe, psihopatke, ekstremistke, neuresničenke, mlade frajle.

Enakopravnost je načelo, po katerem imajo vsi ne glede na spol formalnopravno (zakonsko) zagotovljeno enakost, torej pravno enakost

Ne gre se čuditi, da so izrekanja v slovenski politiki do letos redkost. Jure Gašparič in Neja Blaj Hribar sta pregledala parlamentarni korpus (siParl), ki ga je razvil Inštitut za novejšo zgodovino in ki med drugim vsebuje zapise plenarnih sej in sej delovnih teles državnega zbora (DZ). V vseh oblikah v vseh govorih, izrečenih v parlamentu med letoma 1990 in 2022, sta našla 88 omemb samostalnikov feminizem (najpogosteje levičarski) in feministka. Za slednje se v 32 letih izrečejo trije: dve poslanki, Majda Potrata in Breda Pečan, in poslanec Matej Tašner Vatovec (posredno tudi Jožef Školč leta 2001).

Je feminizem glede na oznake v DZ levičarski in desničarski? Pogosta (pravilnejša) oznaka levi-desni-liberalni-marksistični-eko se povezuje z uvrščanjem v posebne usmeritve znotraj razvejanega in predvsem razredno razcepljenega gibanja za svoboščine žensk. Nadvse poenostavljeno: desni vidi političarke kot zmagovalke in ga feministke ne motijo, dokler so te "moški v krilih". Tako se v Veliki Britaniji, moji posvojeni domovini, vse tri dosedanje predsednice vlad, vse iz vrst konservativcev, feminizmu ne odrekajo; celo aktivno se izrekajo zanj, a ga dve nista dobro razumeli. Nasprotno hoče socialnodemokratski feminizem ekonomsko in osebno svobodne, a hkrati solidarne aktivistke. Tako sto let socialnodemokratska Švedska, moja tretja domovina, kot prva leta 2014 predstavi feministično zunanjo politiko, a z nastopom nove konservativne vlade svojo blagovno znamko upokojuje. Potem so tu liberalni (na primer pravica do izbire), marksistični in socialistični (med drugim spregledana razredna struktura), kulturni, eko feminizem. Vsak izhaja iz podobne predpostavke izziva, a ponuja različne perspektive in rešitve, ki ne zadevajo vedno istih družbenih skupin žensk.

To je teh pogosto spregledanih petdeset odtenkov feminizma. Kot pravi Farida D., se nihče ne rodi s prepričanjem, da si ženske zaslužimo manj pravic in priložnosti kot moški; vulgarnega mizoginista in arogantnega seksista vzgoji patriarhat. Mladinino razkritje z uporabo moške samostalniške oblike utegne končno obrniti patriarhalni tok zgodovine.