Pogovor dr. Mace Jogan z Mojco Žerak - predsednico Sindikata Mladi plus

 Negotov položaj mladih na trgu dela

Mojca Žerak je svojo aktivistično pot začela leta 2013, ko se je pridružila študentskemu društvu Iskra. Tam se je najprej spoznala s študentsko in visokošolsko politiko, pozneje, ko so v društvu ustanovili najprej delovno skupino in zatem delovni odbor, tudi s feminizmom. Članice feminističnega odbora v društvu Iskra so začele organizirati osmomarčne proteste z željo, da se temu pomembnemu dnevu vrne borbenost in se povežeta delavski in feministični boj za enakost in pravičnost. Leta 2020 se je zaposlila v Sindikatu Mladi plus, kjer se ukvarjajo predvsem z vprašanjem prekarnosti na trgu dela, obravnavajo pa še druga polja neenakosti, med njimi tudi neenakost med spoloma.

dr. Maca Jogan

Začniva pogovor z vprašanjem, kaj vas je spodbudilo k zanimanju za pojave različnih oblik diskriminacije, iz kakšnih pojavov izhajajo vaša lastna spoznanja?

»Zanimanje za različne oblike diskriminacije in nepravičnosti so mi privzgojili starši, ki so me vzgajali z vrednotami empatičnosti, spoštovanja vseh ljudi in pravičnosti. Vedno so me učili, da moram z enakim spoštovanjem pozdravljati in obravnavati vse ljudi – v šoli, na primer, tako čistilko kot ravnateljico – in med njimi ne smem delati razlik. Z zgledom so mi tudi pokazali, da če zaznam nepravičnost, moram narediti, kar je v moji moči, da to preprečim. Občutljivost za različne družbene nepravičnosti se je okrepila, ko sem se leta 2013 pridružila progresivnemu študentskemu društvu Iskra. Kot mlada ženska sem večkrat začutila, da sem obravnavana drugače kakor moški okoli mene, in to me je vedno izredno motilo. V času srednje šole in študija sem veliko let delala kot natakarica in bila pri delu pogosto žrtev diskriminacije in nadlegovanja. So me pa te izkušnje naučile, kako se v vsakdanjem življenju spoprijeti s tem, se postaviti zase in za druge ženske.«

Ali bi lahko na kratko predstavili svoje aktivistične izkušnje, preden ste se zaposlili v Sindikatu Mladi plus?

»S političnim aktivizmom sem se prvič srečala leta 2013 v društvu Iskra, ko smo želeli radikalno spremeniti delovanje Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, jo demokratizirati, odločanje o porabi denarja predati študentom in študentkam, ki s svojim delom financirajo organizacijo. Druga fronta, ki smo jo odprli, je bila proti Zakonu o visokem šolstvu leta 2014. Takrat predlagani zakon je namreč uvajal možnost zaračunavanja šolnin, univerze pa je spodbujal k dodatni komercializaciji. Ta zakon smo prepoznali kot izredno škodljiv, zato smo organizirali večji protest proti sprejetju zakona in tako tudi pripomogli k ustavitvi uvedbe šolnin v Sloveniji.

V letih zatem smo se v Iskri nenehno borili proti kakršnim koli napadom na pravice študentov in poskusom komercializacije ali privatizacije visokega šolstva. V društvu sem se po nekaj letih bolj preusmerila v feministično delovanje in ena od stvari, na katere sem izredno ponosna, je bil začetek organiziranja protestov ob osmem marcu, mednarodnem dnevu žensk.«

Na sedanjem delovnem mestu imate vpogled v stanje na trgu dela, na katerem se vedno bolj razrašča prekarnost (negotovost) zaposlovanja, ki so ji izpostavljeni zlasti mladi. Kako obsežen je ta pojav v Sloveniji in kako vpliva na celoten trg dela, na položaj delojemalcev in delavske standarde?

»Na mojem zdajšnjem delovnem mestu sta obravnavanje prekarnosti in boj proti njej naše osrednje poslanstvo. Že leta opažamo, da je prekarnost v Sloveniji, sploh med mladimi delavkami in delavci, izredno prisotna. Različne prekarne oblike dela (študentsko delo, prisilni samostojni podjetniki, avtorske in podjemne pogodbe) so vse pogostejše v veliko panogah, tudi v javnem sektorju, morda jih je še najmanj v industriji.

V zadnjih nekaj letih to naraščanje vzbuja izredno skrb, opažamo namreč, da v prekarne delovne odnose niso več ujeti samo mladi do 30. leta starosti, ampak ko delavec enkrat vstopi na trg dela v prekarni obliki, je velika verjetnost, da bo v njej ostal ujet tudi v starejših letih. Tako so zdaj med prekarnimi delavci tudi 40 in več let stari delavci in delavke.

Tako visoka stopnja prekarizirane delovne sile ima veliko učinkov na vse delavke in delavce. Prekarni delavci so na neki način konkurenca redno zaposlenim, saj so za delodajalce prekarne oblike dela praviloma cenejše, predvsem pa se lahko delavca hitro znebijo, če želijo – pri prekarnih oblikah dela ni zakonsko nobenih varovalk pred tem, ni odpovednih rokov, odpravnin, sodelovanje se lahko prekine brez kakršnega koli razloga. Zato so ti delavci v izredno ranljivem in negotovem položaju in zato so delodajalcem take oblike dela zelo povšeči.

Mi opažamo, da se z razraščanjem prekarnosti vračamo v preteklost, v čas pred obstojem delavskih pravic, krvavo priborjenih z delavskimi boji. Zato pa tako stanje seveda vpliva na delavski standard nasploh: več ko imamo prekarcev, manj imamo delavcev z zagotovljeno stabilnostjo in varnostjo v življenju. Poleg tega razširjanje prekarnosti izredno slabo vpliva na vse naše skupne sisteme – zdravstveni sistem, sistem socialne varnosti, pokojninsko in invalidsko blagajno – saj se od prekarnega dela odvaja neprimerljivo manjši delež prispevkov v skupne sisteme kot od rednih delovnih razmerij. Če se prekarnost v Sloveniji ne bo ustavila, bomo čez leta imela še veliko hujše težave s financiranjem nujno potrebnih skupnih sistemov.«

Kaj bi bilo treba prednostno storiti, da bi se povečala stalnost zaposlovanja, s tem pa bi se tudi ustvarili temelji za ekonomsko stabilnost in neodvisnost mladih, posebej žensk?

»Pri našem delu opažamo predvsem to, da je mnogo prekarno zaposlenih v resnici v tako imenovanih prikritih delovnih razmerjih. To pomeni, da pri njihovem delu obstajajo vsi elementi delovnega razmerja in bi že po sedanji zakonodaji morali imeti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Gre torej za kršitve delovnopravno zakonodaje; za nadzor trga dela in kršitev na njem pa je pristojen Inšpektorat Republike Slovenije za delo. Zato mi pogrešamo dejavnejšo vlogo delovne inšpekcije v boju proti prikritim delovnim razmerjem. Poleg izboljšanja inšpekcijskega delovanja bi bilo v slovenski zakonodaji treba zagotoviti osnovno socialno varnost in delavske pravice vsem, ki delajo, ne glede na obliko dela.«

Kakšna je ozaveščenost mladih o možnem skupnem organiziranem delovanju za zmanjšanje prekarnosti?

»Večina mladih, ki dela v prekarnih oblikah dela, se iz osebne izkušnje zaveda vseh težav, ki jih tako delo prinaša. Mi večkrat izvajamo lastne raziskave, v katerih mlade povprašamo o položaju na trgu dela, o težavah, s katerimi se spoprijemajo, o tem, v kakšni obliki dela bi želeli delati. Izsledki teh raziskav kažejo, da si velika večina mladih prekarnih delavcev želi redno zaposlitev za nedoločen čas, da imajo hude težave zaradi prekarnosti, ne morejo načrtovati prihodnosti, družine, ne morejo urejati stanovanjskega vprašanja, med njimi se kopičijo tudi duševne težave, katerih vzroki pogosto tičijo prav v nestabilnem položaju na trgu dela.

Med njimi so sicer tudi taki, ki denimo cenijo svobodo in prožnost, kar naj bi jim omogočal prekarni položaj, a tudi oni prej ali slej spoznajo, da imata ta prožnost in svoboda visoko ceno – ko na primer zbolijo, se poškodujejo, če želijo vzeti posojilo, načrtovati družino ipd., hitro uvidijo, da ta navidezna svoboda, ki ne daje nobene stabilnosti in varnosti, morda ni tako zelo svobodna.

Skupno organizirano delovanje proti prekarnosti pa je izredno odvisno od posameznikov. Nekateri med njimi se izredno močno zavedajo nujnosti organiziranja, lani so se na primer z našo podporo dostavljavci hrane, ki delajo preko spletnih platform, povezali in se skupaj borili za izboljšanje razmer za delo. Je pa pri organiziranju prekarnih delavcev več ovir: so izredno individualizirani, pogosto ne delajo na enem in istem delovnem mestu, poleg tega pa jih nič ne varuje pred izgubo dela, če se uprejo delodajalcu – in to zadnje je ključna težava pri tem, da bi se jih več bilo pripravljenih izpostaviti in aktivirati v boju proti prekarnosti. In je seveda popolnoma razumljivo, saj lahko kadarkoli brez razloga ostanejo brez dela; ostati brez dela pa pomeni ostati brez zaslužka in vira preživetja.«

In na koncu, kakšno vlogo lahko v prihodnje odigra sindikalno delovanje, gibanje?

»Sindikalno gibanje bi moralo pri ustavljanju prekarnosti odigrati veliko pomembnejšo vlogo. Za zdaj smo v Sloveniji mi edini sindikat, ki se strokovno in vsakodnevno ukvarja s tem vprašanjem, smo pa izredno majhen akter. Najprej bi se sindikalno gibanje moralo zavedati tega, kakšne posledice ima širjenje prekarnosti na celoten trg dela, pa tudi na prihodnost članstva v sindikatih: večina sindikatov včlanjuje izključno redno zaposlene delavce, in če se prekarizacija ne bo ustavila, bo kmalu zmanjkalo kandidatov za članstvo v sindikatu. Zato menim, da imajo sindikati zunanje in notranje razloge za vključevanje v ta boj.

Poleg tega pa bi po mojem mnenju sindikati morali svojo vlogo v družbi nasploh razumeti širše: sindikati nismo tukaj izključno samo za naše članstvo, ampak moramo vedno stati na strani vseh ljudi, ki morajo za preživetje delati. To pomeni, da se moramo boriti za prekarne in tudi za vse druge delavce, ki niso naši člani, da se moramo boriti za storitve socialne države, ki jih ravno delavci in delavke nujno potrebujemo. Trenutno se mi zdi, da v Sloveniji med sindikati ni veliko takega zavedanja, tako da bi bil prvi korak preusmeritev iz strogo storitvenega načina delovanja za člane in članice v širše aktivistično in politično delovanje.«

dr. Maca Jogan: zahvaljujem se vam za pogovor in vam želim uspešno vodenje Sindikata Mladi plus.

Intervju dr. Mace Jogan, članice Ženskega lobija Slovenije, z Mojco Žerak, predsednico Sindikata Mladi plus,

je bil prvotno objavljen v Svobodni besedi, majski številki glasila ZZB za vrednote NOB.

Uredniku se zahvaljujemo za možnost poobjave.