Avtorica prispevka: dr. Milica Antić Gaber

Objavljeno v časopisu Dnevnik, 23. junija 2024

Spolne kvote v politiki: Kje smo 20 let potem?

Letos ne mineva le 20 let od sprejetja Slovenije v Evropsko unijo, leto 2004 je tudi leto, ko so bile legitimizirane spolne kvote v politiki. Čeprav se je po zadnjih volitvah delež žensk v evropskem parlamentu znižal, je treba reči, da imamo prav zahvaljujoč takrat sprejetim odločitvam po zadnjih nekaj volitvah v DZ več kot 30 odstotkov žensk (po zadnjih 40 odstotka).

Na lokalni ravni, kjer nam gre najslabše, delež žensk v mestnih in občinskih svetih znaša 35 odstotkov, a županska mesta zaseda le ena županja mestne občine in 28 županj v drugih občinah, skupaj le 13,6 odstotka žensk. Ženske so v zadnjih letih zasedle tudi najvišja mesta v politiki, tako da imamo danes predsednico republike, predsednico DZ, dve namestnici predsednice DZ in v trenutni vladi sedem ministric od 21 ministrskih mest.

Čeprav uzakonitev spolnih kvot v volilni zakonodaji ni neposredno vplivala na izvolitev žensk na individualne politične funkcije in mesta v vladi, je prav postopno spreminjanje formalnega okvira in razmer v družbi in politiki normaliziralo politični parket in tudi pogled na ženske v politiki. Videti je, da se je javnost kot tudi večina političnih strank privadila na to, da so ženske v politiki »običajna stvar«, za politične stranke pa uvrstitev 40 odstotkov žensk na kandidatne liste ne predstavlja več grožnje, kot so jo izražale ob diskusijah v DZ sredi devetdesetih let.

Preboj steklenega stropa
A pot do omenjenih zakonodajnih rešitev in današnjega stanja stvari nikakor ni bila lahka. Prav nasprotno: bila je dolga in trnova. Tudi zato je primerno, da obudimo spomin na nekaj pomembnih dogajanj v tem dolgotrajnem procesu, ki ob vsem doseženem tudi danes še ni končan in kliče po nadgrajevanju.

Proces »preboja steklenega stropa« se je začel s predlogi posameznih aktivnih skupin žensk v političnih strankah za uvedbo spolnih kvot v interne akte predvsem političnih strank na levem političnem spektru sredi devetdesetih let. A te interne politike iz različnih razlogov niso prinesle pravih rezultatov. Po razočaranju nad odnosom v lastnih strankah je njihovo nezadovoljstvo raslo. Spremljalo ga je prepričanje o nujnosti pravno zavezujoče ureditve vprašanja pravičnejše zastopanosti spolov v politiki. Najprej tako, da se temu zavežejo stranke same in v svoje interne akte vpišejo določila in postopke, ki bi zagotavljali enakost spolov v internih strankarskih, pa tudi na volitvah na državni in lokalni ravni. Prav zaradi tega je bilo od leta 1994 do 1998 v DZ vloženih več amandmajev k predlogu zakona o političnih strankah. Zakon naj bi pravno zavezoval vse stranke, da zagotovijo minimalni delež vsakega spola na svojih volilnih listah. A nobeden od teh predlogov ni dobil dovolj podpore. Nasprotovanja takšni politiki so bila prisotna pri poslancih (in poslankah) v vseh strankah, ne sicer v vseh v enaki meri, pa vendar – bratje so si podali roke v želji ohraniti moško trdnjavo trdno v svoji domeni.

Skoraj popolno zavračanje uzakonitve spolnih kvot za volitve v devetdesetih letih prejšnjega stoletja bi lahko pripisali tudi dejstvu, da so bile spolne kvote razumljene kot mehanizem starih komunističnih elit, s katerimi so skušale dokazati svojo demokratično usmerjenost, in mnenju, da so preveč radikalna rešitev. Stranke z desne politične poloble so trdile, da žensk ne bi smeli »siliti v politiko, v to tako umazano in tekmovalno okolje«; da so »spolne kvote žaljive za sposobne ženske«; da morajo volilci odločati, koga bodo volili; da imajo politične stranke pravico do svobodne odločitve, koga kandidirati, in so bile zato proti »pokroviteljskemu« odnosu države. A kronski argument proti je bil, da bi uzakonitev kvot »kršila slovensko ustavo«, ki določa enakost spolov in prepoveduje kakršno koli diskriminacijo na tej podlagi.

Koalicija za uravnoteženo zastopanost
Konec devetdesetih let je bilo obdobje približevanja Slovenije Evropski uniji in obiski evropskih voditeljev, evropske ideje o demokratičnih ureditvah ter podpora ženskih organizacij iz tujine so zgoraj omenjenim prizadevanjem dodali veter v jadra. Poleg tega je bila februarja 2001 ustanovljena Koalicija za uravnoteženo zastopanost žensk in moških v javnem življenju. V njej so sodelovale vidne oblikovalke in oblikovalci javnega mnenja, politiki, političarke in univerzitetne profesorice, profesorji, koordinirali pa sta jo Violeta Neubauer in Liana Kalčina. Večinoma so članice in člani prihajali iz levosredinskega političnega spektra, a – in to je pomembno – tudi z desne sredine in najprej ženske, kasneje tudi moški. Koalicija je ob podpori urada za žensko politiko in informacijsko-dokumentacijskega centra Sveta Evrope organizirala široko paleto aktivnosti: okrogle mize, javna soočenja in pozive, s katerimi sta se javno mnenje in odnos pomembnih političnih akterjev, ki so sprva ostro nasprotovali spolnim kvotam, postopoma začela premikati v smer sprejemljivosti. Koalicija ni bila množična organizacija, je pa s svojimi aktivnostmi pridobivala javno in politično podporo za svoj jasno zastavljeni cilj: doseči enako zastopanost žensk in moških v (javnem in) političnem odločanju, s spremembo volilne zakonodaje.

Našteto je tlakovalo pot ponovni preučitvi zakonskih možnosti za uvedbo spolnih kvot v politiki. Več študij primerov je bilo natančno analiziranih in predstavljenih strokovni javnosti in odločevalcem. Posebej odmevna sta bila primera Francije in Belgije, dveh zahodnoevropskih držav, ki sta uvedli spolne kvote v zakonodajo, Francija leta 1999 in Belgija leta 2002. Francoski primer je bil še posebej primerljiv s slovenskimi razmerami, saj so se s spremembo ustave izognili situaciji, da bi bili posebni ukrepi za spodbujanje enakosti spolov v nasprotju z ustavno enakostjo. Zdelo se je, da je bilo takšno ravnanje videti bolj »evropsko« ter bliže tedanji slovenski politični kulturi in je bilo tako bolj v sozvočju z razmišljanjem nove slovenske politične elite.

Novembra 2001 je bil v DZ oblikovan predlog za začetek postopka za spremembo ustave, s ciljem postaviti temelje za enake možnosti sodelovanja moških in žensk v postopkih kandidiranja za voljene organe predstavniških oblasti na državni in lokalni ravni. V tem okviru je ustavna komisija DZ oblikovala strokovno skupino pravnih, socioloških, politoloških strokovnjakov, ki jo je koordiniral dr. Miro Cerar, ter leta 2002 pripravila predlog za odločanje v DZ. Poročevalki te skupine, pravnica in akademikinja dr. Alenka Šelih in sociologinja dr. Tanja Rener, sta v poročilu izpostavili tako pravne kot sociološke argumente in predstavili podobne primere iz evropskih držav.

Sociološki argumenti so se nanašali na to, da ženske v Sloveniji predstavljajo več kot polovico prebivalstva, da jih je med zaposlenimi skoraj polovica, da pa je njihov delež pri upravljanju javnih zadev v zadnjih desetih letih med najnižjimi v Evropi in da zato takšen položaj zahteva uvedbo takšnih pravnih instrumentov, ki bodo zagotovili enake možnosti za uravnoteženo zastopanost žensk in moških pri upravljanju.

Med pravnimi razlogi sta poročevalki strokovne skupine navajali, da zahtevajo izenačevanje možnosti obeh spolov v polju političnega in širše družbenega odločanja tako mednarodnopravni dokumenti kot nekatera temeljna izhodišča ustavnega sistema na nacionalni in mednarodni ravni. Med njimi še posebej Konvencija OZN o odpravljanju vseh oblik diskriminacije žensk, ki določa, da »bodo države podpisnice sprejele začasne posebne ukrepe, katerih cilj je pospešiti de facto enakost med ženskami in moškimi in da te ne bodo šteli za diskriminacijo, kakor jo določa ta Konvencija«.

Poročevalki sta v tem kontekstu navedli tudi Mednarodni pakt OZN o državljanskih in političnih pravicah, ki v 5. členu opredeljuje enakost pred zakonom in prepoved diskriminacije ter pravico do enakega pravnega varstva. Odbor za človekove pravice kot najvišji razlagalec je poudaril tudi, da obstaja razlika med »diferenciacijo (razlikovanjem) in diskriminacijo«; in sicer da vsako diferencirano obravnavanje (še) ne predstavlja diskriminacije, in sicer takrat ne, kadar so merila za diferenciacijo razumna in objektivna, njihov namen pa je doseči cilj, ki je v okviru pakta legitimen. Dejavnost, ki je potrebna za to, da se odpravi diskriminacija, je dejansko legitimna diferenciacija, saj teži k odpravi diskriminacije.

Poročevalki sta navedli tudi priporočilo (1999) parlamentarne skupščine Sveta Evrope o enakem predstavništvu v političnem življenju, ki države poziva, naj uvedejo posebne ukrepe (tudi sprejem posebne zakonodaje v ta namen), da bi korigirali nizek delež predstavništva žensk v političnem življenju. Izpostavili sta francoski primer, kjer so sicer leta 1999 sprejeli zakon o enaki dostopnosti voljenih funkcij za moške in ženske v smislu paritete. A je v ustavnem sporu njihovo ustavno sodišče presodilo, da je takšen zakon v nasprotju z ustavo in da je za takšno spremembo treba spremeniti ustavo, zato so jo tudi spremenili.

Komisija je ugotovila tudi, da je za odpravo opisanega neugodnega stanja v polju politike potrebna ustavna sprememba, saj bi urejanje na zakonski ravni lahko pomenilo, da bi bil zakon v nasprotju z ustavo. Kakor tudi, da gre pri sprejemu ukrepov za diferencirano obravnavanje žensk in moških v bistvu za rešitev, ki pomeni odpravo diskriminacije in predstavlja legitimno diferenciacijo.

Dodani odstavek k 43. členu ustave
Komisija je predlagala, naj se določba uvrsti v 43. člen ustave – njena pozicija v okviru volilne pravice namreč jasno kaže na njeno omejenost na enakost možnosti pri upravljanju javnih zadev. Pa tudi, da mora biti dikcija obligatorna, torej za zakonodajalca obvezna in ne zgolj prepuščena njegovi presoji.

Strokovna skupina je predlagala, da se 43. členu ustave doda četrti odstavek, ki se glasi: ​»Zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti.«

Z razglasitvijo ustavnega zakona o spremembi 43. člena Ustave Republike Slovenije 23. junija 2004 je bila postavljena pomembna podlaga za zakonodajne spremembe, med drugim za uvedbo spolnih kvot v volilni zakonodaji, podprle pa so ga leve in desne stranke. Kljub temu je bilo v zraku tudi vprašanje, ali so slovenske politične elite, podobno kot še kje drugje, kvote sprejemale zaradi »strankarskega pragmatizma«, v ozadju katerega pa je že bila vednost veščih voditeljev, kako zmanjšati njihove učinke.

Kje smo 20 let potem?
Dvajset let po sprejetju sprememb v ustavi in zakonskih rešitvah v vseh zakonih za volitve na vseh ravneh političnega odločanja so pozitivni rezultati odločitve ZA kljub vsemu vidni. Slovenske rešitve v polju zastopanosti žensk v politiki veljajo, v polju raziskovanja tega področja, za ene najbolj učinkovitih. Ob uzakonitvi spolnih kvot, ki so za volitve v državni zbor še vedno izredno nizko postavljene (35 odstotkov), je del zakonske ureditve tudi ureditev, da lahko volilna komisija volilne enote ugotovi, da lista kandidatov ni določena v skladu s tem zakonom, in jo zavrne. To je bila pomembna dodatna podlaga za preprečevanje različnih strankarskih mahinacij, ki jih poznamo v državah, ki takšnih rešitev nimajo. Tam, kjer na primer stranke lahko vložijo liste z manj kandidatkami, kot jih določa zakon, in zato plačajo kazen, so namreč veliko manj učinkovite.

Z zapisanim sicer ne želimo reči, da je naša zakonodaja idealna, je pa veliko hitreje in učinkoviteje pripeljala do sprememb v zastopanosti žensk v politiki kot kakšne druge rešitve. Trd oreh v naši zakonodaji so tako še vedno volilni okraji, ki prispevajo k manjšim izvolitvenim možnostim žensk, in njihova odprava ter uvedba absolutnega preferenčnega glasu ob zvišani spolni kvoti (ki jo večina strank že sedaj presega) ali paritete bi bil velik nadaljnji korak k enakosti spolov v politiki.

Takšna zakonodajna rešitev v našem primeru torej daje pričakovane rezultate – boljšo uravnoteženost žensk in moških v politiki. Prav to je bil tudi namen njihove uvedbe.

Kako so kvote vplivale na tako imenovano kvaliteto politike?
Mnogi se to sprašujejo. Ali je zaradi spolnih kvot v politiki zdaj politika boljša; ali bolj neposredno, ali je večji delež žensk v politiki vplival na boljše življenje žensk? Vse to so relevantna vprašanja, ki pa niso nujno in enostavno povezana s spolnimi kvotami.

Kar spolne kvote lahko neposredno spremenijo, je spolna sestava političnih teles in to so tudi dosegle. Posredno lahko vplivajo še na spremembo politične kulture, ki ženske v politiki sprejema kot normalni, sestavni del delovanja demokratičnih procesov odločanja; normalizira tudi dejstvo, da so ženske lahko izvoljene na najvišjih, najprestižnejših mestih v politiki. K novi normalnosti bi prispevalo tudi, če bi več tistih, ki se z ženskami v politiki ukvarjajo, njihovo delovanje presojalo po tem, kaj v politiki zagovarjajo; za kaj se zavzemajo; koliko so pri tem uspešne; in ne po tem, ali so ali niso poročene in še s kom; ali imajo otroke ali ne, kakšen je njihov videz, in podobnih vprašanjih.

Če o spremembah sodimo po zgoraj naštetih tematskih sklopih, bi lahko rekli, da je do določenih sprememb prišlo. Do danes smo imeli ženske na vseh treh najvišjih položajih političnega odločanja, nismo pa še imeli predsednice državnega sveta. Ko ob tem pogledamo, kako se je spremenil odnos javnosti do žensk v politiki, kako ocenjujemo njihovo delo, po čem se jih v javnem diskurzu presoja, moramo žal ugotoviti, da do sprememb na tem področju prihaja počasi. Delovanje žensk v politiki je še vedno velikokrat prezrto, ženske v politiki pa dojete kot moteče, še posebej tiste uspešne, drugačne, tiste, ki v politiko vnašajo spremembe, ki se zavzemajo za človekove pravice in manjšine, tiste, ki imajo v priimku »eno črtico premalo«, mlajše ženske še posebej.

Čeprav je torej na področju uveljavljanja žensk v politiki še vedno treba veliko storiti, ne kaže pozabiti, da brez uzakonjenih spolnih kvot v politiki do standarda, ki ga imamo danes, zagotovo ne bi prišli tako hitro, kot smo.

To seveda ne pomeni, da bi morali biti s tem zadovoljni, nikakor. A tudi od žensk v politiki ne moremo pričakovati čudežev, so namreč del sistema, ki ga ob vsakih volitvah kreiramo tudi sami.

 Naslovna fotografija dr. Milice Antić Gaber je povzeta s spletne strani časopisa ONAPLUS. Foto: Tomi Lombar