Utemeljitev, ki jo je zapisala Komisija Mesta žensk za nagrado ženske o ženskah 2024
Sonja Lokar
je poosebitev boja za enakost. Brez nje danes ne bi bile tukaj, kjer smo. Je ena najvidnejših in najvplivnejših aktivistk za človekove pravice tako na državni kot mednarodni ravni. Aktivno je vključena v različna prizadevanja za boj proti nasilju, diskriminaciji, neenakosti in krivicam vseh vrst. Že več kot tri desetletja si neomajno prizadeva za izboljšanje položaja žensk v družbi ter ohranitev težko priborjenih ekonomskih, političnih in reproduktivnih pravic žensk.
foto: Asiana Jurca Avci
Začetki prizadevanj Sonje Lokar za pravice žensk segajo v leto 1991, ko je soorganizirala demonstracije pred parlamentom, s katerimi so ženske v Sloveniji ubranile pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, pozneje pa pravico do brezplačnega splava in brezplačne kontracepcije. Potem ko je sprememba političnega in ekonomskega sistema resno ogrozila ključne pridobitve žensk v socializmu, je ustanovila Ženski forum Socialnih demokratov in ga vodila 10 let. V tem obdobju je Ženskemu forumu uspelo preprečiti uvajanje verouka v javne šole, povečati število otrok, ki so upravičeni do otroškega dodatka, preprečiti privatizacijo otroških vrtcev in podaljšanje porodniškega dopusta na tri leta, ki bi ženske izrinil s trga delovne sile ter jim odvzel ekonomsko neodvisnost.
Položaj žensk v družbi je mogoče izboljšati tudi prek skupnosti
Sonja Lokar je bila ključna pri vzpostavljanju partnerstev in mrež med vladnimi in nevladnimi organizacijami ter gibanji na terenu, z namenom krepitve glasov žensk in marginaliziranih skupin. Soustanovila je tudi žensko mirovno gibanje v razpadajoči Jugoslaviji, ki se je zaradi posledic vojne na Balkanu preoblikovalo v organizacijo za zaščito pravic žensk, žrtev vojne.
Pri svojem delovanju za pravice žensk je ves čas aktivna tudi v širši regiji. V okviru pakta za stabilnost in rast je 10 let vodila gibanje naprednih balkanskih žensk za uzakonitev spolnih kvot na vseh ravneh volitev na Balkanu in bila soustanoviteljica koalicije, ki nam je politične kvote izborila tudi v Sloveniji.
Dala je pobudo za ustanovitev Ženskega lobija Slovenije in tako dosegla, da je slovensko žensko gibanje postalo viden in enakopraven del evropskega ženskega gibanja. V letu 2012 je bila predsednica Evropskega ženskega lobija, ki združuje več kot 2000 naprednih ženskih organizacij iz EU in držav, ki bi rade postale članice EU.
Sonja Lokar si v svojem delovanju vztrajno prizadeva tudi za ohranitev močne socialne države in podpornih institucij, ki so ženske v preteklosti razbremenile velikega dela neplačanega skrbstvenega dela. Njena ostra javna kritika je usmerjena v politike, ki dopuščajo razkroj javnega sektorja, krizo javnega šolstva, privatizacijo javnega zdravstva, podplačanost skrbstvenih feminiziranih poklicev in neurejenost na področju dolgotrajne oskrbe. Januarja letos pa je kot predsednica Ženskega lobija Slovenije postala ena od soustanoviteljic ideološko pisane zagovorniške skupine, ki si prizadeva za pravične evropske volitve za ženske, saj je očitno, da ženske v Sloveniji v praksi še vedno nimamo enake pravice kandidirati in biti izvoljene.
Za izjemen življenjski prispevek k boju za enakost spolov in pravice žensk, neizmeren doprinos k napredku in osamosvajanju žensk po svetu, globoko zavezanost načelom enakosti ter neomajno predanost delu za družbeno pravičnost Sonji Lokar z velikim spoštovanjem namenjamo nagrado ženske o ženskah.
Letošnja komisija, ki jo sestavljajo lanske prejemnice nagrade (Tita Mayer, Jasna Podreka, Nada Žgank, Tanja Matijašević (Lezbična četrt) in Metod Zupan (The Feminalz–Tatovi podob)), je pri odločanju manevrirala med nedavno vzniklimi pobudami, življenjskim delom, med tistimi, katerih delo je že bilo nominirano, tistimi, ki za dolgoletno delovanje še niso bile prepoznane, tistimi, ki nagovarjajo trenutno aktualnost in tistimi, katerih borba je aktualna vselej.
Nagrada ženske o ženskah je bila letos podeljena že petič. Nagrada je odgovor na sistematične izbrise žensk (z izrazom ženske razumemo vsako, ki se istoveti z ženskim spolom), njihovega dela in dosežkov. Z nagrado izpostavljamo in odstiramo nevidno delo, zgodbe, pogum in odločnost angažiranih skupin in posameznic, ki si prizadevajo za boljši, pravičnejši svet.
»Med prebiranjem imen, raziskovanjem njihovega dela in med pogovori o tem, koga izpostaviti, smo se vedno znova vračale k preprostemu odzivu: hvaležnosti. Hvaležne smo jim za lucidnost v prepoznavanju nevralgičnih točk sodobne družbe, za domišljijo v zamišljanju načinov njihovega spreminjanja, energijo za neumorno delo in za pogum pri izrekanju. Z izborom, pod katerim smo podpisane, smo želele izreči glasni hvala, ki pa zagotovo ne odtehta vseh vloženih naporov – pomeni zgolj opaženje, slišanje in, upamo, vzpodbudo.«
Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Fotografija povzeta s spletne strani: Nagrade ženske o ženskah: glasen hvala za neutrudno delo in za pogum pri izrekanju - RTV SLO
Dobitnice Nagrade ženske o ženskah so tudi:
(utemeljitve zapisala komisija)
Dijana Matković
Pisateljici, prevajalki, publicistki in urednici Dijani Matković nagrado ženske o ženskah podeljujemo za njeno neomajno angažiranost v razširjanju literarnega prostora ter krepljenju kritične in politične misli. Matković z izjemno lucidnostjo prepoznava kontekste, ki krojijo vsakršna družbena dejanja, pozicioniranja in usode, ter brezkompromisno razkriva njihovo vpetost v skrite hierarhije in igre moči. Perspektiva izrekanja Matković je ena redkih, ki s takšno neposrednostjo nagovarja in izhaja iz medpresečnosti pozicij, kot so ženskost, priseljensko ozadje, revščina in prekarnost ter preboj. Matković daje glas diskiminiranim na podlagi spola, duševnega zdravja, nacionalnosti, razreda in tistim na presečiščih sistemov, ki družbo razslojujejo po principu premalokrat naslovljene multiple diskriminacije, katere razumevanje v slovenskem medijskem prostoru še vedno umanjka.
Kakor razkriva v svojem izjemnem romanu Zakaj ne pišem (2021), nominiranem za Kresnikovo nagrado (2023) in prvim slovenskim delom, uvrščenim na prireditev Knjige na Berlinalu (2023), je Matković z izkušnjami življenja na križiščih margin miljeje, v katerih se giba, spoznala do obisti, na podlagi česar ostaja kritična do abstrahirajočih klišejev, ki sistemske prepreke ovijajo v tančico osebne krivde.
Kot angažirana glavna urednica portala Disenz že peto leto soustvarja prostor za kritične glasove, predvsem s področja nekdanje Jugoslavije, in prodorne piske_ce iz tujine. Vsebine, objavljene na portalu, odražajo nevralgične točke sodobne Slovenije, med njimi seksizem, starizem, umetno inteligenco in razkroj urbanega prostora. Kot prevajalka je v slovenski prostor pripeljala pronicljive piske_ce, kot so Emir Kusturica, Ognjen Spahić, Oto Horvat in druge_i. V času rastoče neenakosti in lažnih novic se Dijana Matković vselej pojavi bodisi pred kamero, na protestu ali/in za tipkovnico ter spodjeda enoumje dominantnih narativov.
Rejv utopija
Nagrado ženske o ženskah podeljujemo kolektivu Rejv utopija. Gre za kolektiv aktivistk in žurerk različnih profesionalnih ozadij. Pozdravljamo njihov angažma, da prostore, ki so namenjeni zabavi in druženju, očistijo nasilja, diskriminacije in nadlegovanja. Leta 2022 so začele z delavnicami, terenskimi intervencijami v obliki ekip za ozaveščanje (ang. awareness teams) in vsesplošnim ozaveščanjem o pomenu varnih prostorov. Pozdravljamo njihov profesionalen in inovativen pristop, s katerim izobražujejo kolektive – organizatorje zabav in dogodkov – ter opozarjajo, da je kultura tolerance in zanikanja spolnega nasilja v javnem prostoru del problema.
Njihove metode ne naslavljajo le kritičnega družbenega vprašanja, ampak nudijo v preteklosti spregledan element aktivnega vzpostavljanja varnih mehanizmov v klubih, s čimer posameznikom in posameznicam zagotavljajo prijetnejšo žurersko izkušnjo. Izdale so tudi Priročnik za soustvarjanje varnejših prostorov nočnega življenja.
»V utopični prihodnosti bi nas varnostniki dojemali kot sebi enake, kot soustvarjalke varnih prostorov,« povedo zase, me pa dodajamo, da je utopična prihodnost tista, kjer smo vsi_e enako angažirani_e in opremljeni_e za druženje in zabavo kot Rejv utopija. Z nagrado ženske o ženskah želimo podpreti njihovo vizijo, jih spodbuditi pri nadaljnjih aktivnostih in dati priznanje za kolektivni trud za ustvarjanje povezane in skrbne skupnosti, v kateri imamo vsi pravico do zabave.
Tjaša Črnigoj
Tjaša Črnigoj je neprecenljiv glas v sodobnem gledališču, ki ne le ustvarja umetnost, temveč s svojim delom osvetljuje pomembna vprašanja, ki so pogosto družbeno in umetniško prezrta. Njena izobrazba na področju gledališke režije, filozofije in literarne komparativistike ter trenutno izobraževanje za psihodramsko psihoterapevtko odražata njeno zavezanost raznolikosti in celovitemu raziskovanju ženskih tem ter družbeno tabuiziranih tem na področju spolnosti in intime. Z inovativnim gledališkim jezikom se tako posveča zapostavljenim in nevidnim temam, kot so revščina, staranje, ženski užitek, borba za reproduktivne pravice, vaginizem, konsenz v spolnih odnosih, spolnost hendikepiranih oseb in nenormativne spolne prakse.
Njeno delo sega tako v institucionalno kot neodvisno gledališko sceno, kjer s svojimi deli raziskuje zapletene in pogosto spregledane vidike ženske izkušnje. Njena dela, kot je predstava Babice, ki obravnava revščino žensk v starosti, so bila odmevna tako doma kot v tujini, kar kaže na njeno sposobnost pritegniti pozornost k občutljivim temam, tako v Sloveniji kot tudi mednarodno. Njen vpliv tako presega državne meje, saj je bila kot izbranka Francoskega inštituta v Sloveniji in štipendistka Sklada Jerneja Šugmana na umetniški rezidenci v Parizu, kjer je zaključila projekt Skozi oči drugih, ki se posveča transdisciplinarnemu raziskovanju.
Tjaša Črnigoj ni le ustvarjalka, ampak tudi mentorica in soustvarjalka z drugimi umetniki_cami ter organizacijami izven kulturno-umetniškega miljeja. Med njimi je vredno omeniti tudi njeno angažiranost na področju nasilja nad ženskami, saj bo v okviru Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja po metodi psihodramske terapije od aprila vodila podporno skupino za ženske z izkušnjo nasilja.
Njena predanost ozaveščanju o ženskih in prezrtih temah se kaže tudi v seriji predavanj-performansov Spolna vzgoja II, ki se kot unikum v slovenskem prostoru posveča zapostavljenim vprašanjem ženskega užitka, konsenza in spolnosti. Njen pristop k dokumentarnemu gledališču in inovativen gledališki jezik omogočata večjo vidnost teh tem in spodbujata družbeni dialog.
Za njeno pogumno izbiro tematike, skrbno uprizoritveno obravnavo in trajen prispevek k ozaveščanju o ženskih vprašanjih, kot tudi za njeno zavezanost inovativnemu in družbeno relevantnemu gledališču, Tjaši Črnigoj podeljujemo nagrado ženske o ženskah. Njen prispevek k umetnosti in družbi je izjemen in si zasluži priznanje ter podporo.
Tea Hvala
Tea Hvala je diplomirana komparativistka in sociologinja kulture ter magistrica antropologije spolov. Ideje feminizma razširja v različnih vlogah: kot pisateljica, urednica, prevajalka, pedagoginja, kuratorka in organizatorka umetniških dogodkov, delavnic, javnih debat, predvsem pa aktivistka. Za Teo Hvala lahko rečemo, da ima aktivizem v krvi. Z neverjetno lahkotnostjo se giblje med različnimi prostori in širi feministično misel tako v obliki strokovnih člankov kot tudi na predavanjih in razpravah, v katerih feminizem približa ljudem, ki jim teorija ni blizu ali pa jim je ta beseda neke vrste nepridipravka.
Na Radiu Študent je soustvarjala oddaje Sladostrastje, Prosti pad in Sektor Ž, prvo radijsko oddajo o feminizmu v Sloveniji. Skorajda ni feministične organizacije, v kateri Tea ne bi pustila svojih sledi, naj omenimo samo festivala Rdeče zore in Mesto žensk – v društvu Mesto žensk se je največ ukvarjala s pedagoškim delom. Ključno se ji zdi izobraževanje mladih generacij in tako je s soborkami iz Mesta žensk vsako leto ob 8. marcu pripravila novo verzijo kviza #VsakDan8Marec, ki ga v sodelovanju s šolami izvajajo po vsej Sloveniji.
Tea Hvala je že od zgodnjih let vpeta v alternativno sceno – bila je del mednarodne zine scene, povezane z glasbo, v Cerknem pa je pri Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizirala Deuje babe – festival, namenjen neuveljavljenim aktivistkam, glasbenicam, slikarkam, teoretičarkam in drugim, ki v svojih delih obravnavajo enakost oziroma neenakost spolov. Npr. na javni pogovor o nevidnem delu z gostjo dr. Majdo Hrženjak, ki so ga organizirale v prostorih Društva upokojencev Cerkno, jim je uspelo privabiti ženske vseh generacij.
Tea Hvala opozarja na dostikrat spregledan razredni vidik feminizma, saj meni, da če govorimo o enakih možnostih, to pomeni enake socialno-ekonomske pravice, ne le identitetnih in političnih pravic. To temo je izpostavila v več odmevnih strokovnih člankih in esejih, ki so bili objavljeni v domači in tuji literaturi. Tea Hvala piše, piše veliko in poglobljeno obravnava različne teme, npr. v eseju Težave s queerom, v katerem razpravlja o interpretacijah izraza queer v ljubljanski LGBT+ in feministični skupnosti; pa o »novem feminizmu« v Jugoslaviji, feminističnem aktivizmu v Sloveniji, sindikalnih gibanjih itd.
Ker tu ni dovolj prostora za naštevanje, zadetkov na Cobissu pa je kar 122, izpostavimo samo še odmevna prevoda: roman Michelle Tea Valencia (Škuc, 2010) in študijo Kaliban in čarovnica: ženske, telo in prvotna akumulacija Silvie Federici (Založba Sophia, 2019). Souredila je drugo izdajo Lastne sobe Virginie Woolf (Založba /*cf., 2023), h kateri je prispevala tudi spremno besedo. Souredila je tudi posebno številko revije Gender-Apokalipsa (2015), posvečeno feministični znanstveni fantastiki, v kateri je objavila svojo kratko zgodbo Ansibel. Več kratkih zgodb je objavila še v reviji Literatura in na Radiu Ars, pa tudi v samozaložbi v obliki zinov, ki so Teina velika ljubezen že od srednješolskih let. Kot sama pravi, so jo takrat, ko še ni bilo interneta in družbenih omrežij, povezali z raznovrstno – tudi feministično – mednarodno sceno.
Lahko bi rekli, da se Tea znajde. Ja, veliko njenih izkušenj izhaja iz – kot sama pravi –»'naredi-sam-pozicije', neodvisne scene, ki temelji na samoniklem aktivizmu,« ki se ga poslužuje še dandanes, če želi kaj pomembnega povedati ali pa se čuti poklicano, da odreagira na določeno družbeno in politično situacijo.
Draga naša Tea, z največjim spoštovanjem ti dajemo nagrado ženske o ženskah in se ti zahvaljujemo za vse!
Utemeljitev,
ki so jo zapisali v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije
ob podelitvi priznanja Roža mogota
za leto 2024 gospe Sonji Lokar.
Sonja Lokar, aktivistka, feministka, samostojna strokovnjakinja za področje spola, sociologinja, nekdanja političarka, predsednica organizacije Ženski lobi Slovenije.
Priznanje je prejela za izjemne dosežke in prizadevanja na področju
- izboljšanja ekonomskega, socialnega in političnega položaja žensk; pospešitve vključevanja žensk v odločanje (s prizadevanji za uveljavitev spolnih kvot pri kandidiranju na volitvah);
- za vidna prizadevanja pri uveljavljanju sistemskih sprememb, ki prispevajo k enakim možnostim žensk in moških (zavzemanje za pravico do svobodnega odločanja do rojstva otrok in omogočanje ravnotežja med delom in zasebnim življenjem);
- za spodbujanje enakih možnosti žensk in moških pri dostopu do izobraževanja, usposabljanja, mentorstva itd., s prenosom znanja in bogatih izkušenj na mlade ženske, ki se udejstvujejo na vseh ravneh življenja
- ter opolnomočenja deprivilegiranih žensk,
- in za prizadevanje na področju krepitve nevladnih ženskih organizacij in povezovanja s sindikati pri prizadevanjih za enakost spolov na trgu dela in v družbi.
Pogovor z letošnjo prejemnico sindikalnega priznanja roža mogota Sonjo Lokar
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com