Nasilje nad ženskami

tekst je povzet iz spletnih strani Društva za nenasilno komunikacijo 

Nasilje nad ženskami (drustvo-dnk.si)

Definicija nasilja nad ženskami
Združeni narodi so l. 1993 v Deklaraciji o odpravi nasilja nad ženskami nasilje nad ženskami opredelili kot »vsako dejanje nasilja, ki temelji na spolu in ima za posledico ali je verjetno, da bo imelo za posledico, fizično, spolno ali psihično škodo ali trpljenje žensk. Vključene so tudi grožnje s takšnimi dejanji, odvzem ali samovoljna omejitev prostosti, ne glede na to, ali se to dogaja v zasebnem ali javnem prostoru.«

Nasilje nad ženskami je odraz neenakih razmerij moči

Nasilje nad ženskami predstavlja v vseh državah po svetu resno in razširjeno družbeno težavo. V Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima* je v preambuli navedeno, da je »nasilje nad ženskami odraz zgodovinsko neenakih razmerij moči med ženskami in moškimi, kar je privedlo do nadvlade nad ženskami in diskriminacije žensk s strani moških in ovir pri napredku žensk« ter da je nasilje nad ženskami »eden od ključnih družbenih mehanizmov, s katerim so ženske prisiljene v podrejeni položaj v primerjavi z moškimi.«

Zato je odprava neenakosti med položajem žensk in moških v družbi bistven korak pri preprečevanju nasilja in zagotavljanju temeljnih človekovih pravic vsem članom in članicam družbe.

Aprila 2011 je Odbor ministrskih namestnikov Sveta Evrope na svoji 1111. seji sprejel Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, t. i. Istanbulsko konvencijo, (Ur. list Republike Slovenije, št. 1/2015). Gre za prvi mednarodno-pravno zavezujoči dokument, namenjen izključno preprečevanju tovrstnega nasilja. Slovenija je konvencijo podpisala septembra 2011 in jo decembra 2014 tudi ratificirala.

Nasilje nad ženskami je družben problem

Pojav nasilja je odvisen od tega, kako družba nanj reagira. Lahko ga sankcionira in obsodi ter ga s tem ustavlja in zmanjšuje ali pa ga tolerira, spregleda ali minimalizira. Zato je nasilje družben problem in ne individualen problem posameznice, ki ga doživlja. Nasilje nad ženskami je družben problem tudi zaradi posledic, ki jih prinaša. Pomaga namreč ohranjati neravnovesje moči med spoloma, neravnovesje v moči pa lahko vodi do zlorab in tako se, ob še vedno visoki družbeni tolerantnosti, nasilje nadaljuje. Če se ženske trudijo preživeti v nasilnem odnosu ter poskrbeti za svojo varnost, svojih moči ne morejo vlagati v druga področja svojega življenja. Hkrati je nasilje nad ženskami velika finančna obremenitev za državo, saj zaradi nasilja nastajajo dodatni stroški zdravljenja, stroški zaradi odsotnosti z dela, stroški povezani s preprečevanjem nadaljnjega nasilja in drugi.

Nasilje je družben problem tudi zaradi dejstva, da vpliva na vse ljudi, na tiste, ki so ga doživeli, kot tudi na tiste, ki poznajo ali so opazili osebe, ki so ga doživele ali povzročile. Nasilje je prisotno ne glede na osebne okoliščine ter otežuje osebni razvoj ljudi in njihovo delovanje.

Najnevarnejši prostor za ženske je njihov dom
Dom je najpogostejše prizorišče dolgotrajnega nasilja. Kar v 95% so moški nasilni do žensk in večino nasilja nad ženskami povzročijo moški, ki jih ženske dobro poznajo. Gre za družinske člane, sodelavce, sorodnike, prijatelje. Nasilje ostane najdlje skrito v zasebnih odnosih, saj se žrtev zaradi tesnih osebnih vezi s povzročiteljem težko odloči, da bo nasilni odnos zapustila. Tudi ko se odloči, povzročitelj ponavadi nasilje stopnjuje, da bi preprečili konec odnosa. Nadaljno težavo pri odhodu pogosto predstavlja neodobravanje okolice, kadar se ženska odloči oditi od povzročitelja ali proti njemu sprožiti postopke.

Za nasilje ni opravičila
Povzročitelji nasilja svoje nasilje največkrat zanikajo, minimalizirajo ali pa ga opravičujejo. Nekateri menijo, da ima moški pravico uporabiti nasilje nad žensko, če ne izpolnjuje njegovih zahtev ali se mu ne podredi. Zato je potrebno vedno znova poudariti, da za nasilje ni opravičila. Ne glede na to, kaj žrtev reče ali stori, nima nihče pravice, da je do nje nasilen.

Tipičen povzročitelj in tipična žrtev ne obstajata

Napačno je prepričanje, da obstaja lik povzročitelja, ki ga lahko prepoznamo že na prvi pogled. Nasilje nad ženskami se dogaja v vseh družbenih slojih. Prav tako ni povezano z uživanjem alkohola ali drog, revščino, stopnjo izobrazbe, nacionalnostjo in drugimi osebnimi okoliščinami (izjema je spol, saj je večina povzročiteljev moškega spola). Zloraba alkohola ali drog je lahko dejavnik tveganja, nikakor pa ni vzrok, saj večina ljudi pod vplivom substanc ni nasilnih, hkrati pa mnogi povzročitelji povzročajo nasilje v treznem stanju.

Razlogov za nasilje nad ženskami prav tako ne moremo iskati v bioloških značilnostih moških saj večina moških ni nasilnih. Prav tako niso vse ženske žrtve nasilja, zato ne moremo govoriti, da je vloga žrtve povezana z biološkimi značilnostmi ženskega spola.

Dejstvo je, da so nasilne tiste osebe, ki imajo prepričanja, ki jim takšno vedenje dovoljujejo in ki menijo, da je nasilje dopusten način doseganja svojih ciljev.

Nasilje je povezano s stereotipnimi predstavami o ženskah, moških in odnosih

Po tradicionalnih prepričanjih naj bi bil moški tisti, ki ima glavno besedo v odnosu in družini, ki se udejstvuje navzven, ki ne govori o svojih čustvih in jih ne kaže, ki je močan in pogumen in vse težave rešuje sam. V tradicionalnih predstavah je moškemu dovoljena tudi uporaba nasilja. Ženska naj bi bila, po drugi strani, nežna, prilagodljiva, podredljiva, razumevajoča, sposobna odpuščati in se žrtvovati za družino. Če je ženska vzgojena s takšnimi predstavami o svoji vlogi, bo veliko težje zapustila nasilnega partnerja.

Opažamo tudi, da je javnost mnogo bolj ogorčena ob primerih nasilja žensk nad moškimi kot obratno, kljub temu da je teh primerov bistveno manj kot primerov nasilja nad ženskami. Ogorčenje lahko pojasnimo s tem, da gre v teh primerih za bistven odstop od vrednot in pričakovanj, ki so povezane z vlogama spolov. Razlike med moškimi in ženskami pojasnjujemo s stereotipnimi predstavami, ki jih napačno pripisujemo biološkim značilnostim, ne pa različni socializaciji enih in drugih. Mnoge raziskave so namreč pokazale, da je socializacija različna že od rojstva dalje in celo že prej. Drugačna pričakovanja imamo, ko razmišljamo, ali se bo rodil fantek ali punčka. Takšna pričakovanja postavljajo moške v vlogo vodij, ženske pa v vlogo vodenih, kar nedvomno vodi v neravnovesje moči. V odnosu, kjer obstaja neravnovesje moči, pa je veliko večje tveganje za nasilje.

Dinamika nasilja v partnerskem odnosu

Nasilje nad ženskami v partnerskem odnosu se navadno začne z blagimi oblikami psihičnega nasilja, ki jih žrtev ne prepoznava kot nasilje. Po prvih nasilnih dejanjih ali dogodkih se začne nasilje stopnjevati tako po moči kot po pogostosti. Žrtev se trudi, da bi preprečila nadaljnje nasilje, zato počasi prilagaja svoje življenje in sprejema omejitve ter zahteve povzročitelja. Nekatere žrtve opisujejo, da so med posameznimi dogodki nasilja doživele tudi obdobja miru. To so obdobja, ko se povzročitelj opraviči in obljubi, da bo prenehal povzročati nasilje. V literaturi se takšno obdobje pogosto poimenuje obdobje medenih tednov. V obdobjih miru se žrtve pogosto odločijo, da bodo ostale v odnosu. Vidijo možnost, da se bo partner spremenil. Nekatere žrtve pravijo, da teh obdobij nikoli niso doživele, saj so stalno doživljale le napetost in nasilje.

Ženske, ki doživljajo nasilje, živijo v stalnem strahu za svoje telo in življenje, pod nadzorstvom in v izolaciji. Tudi to so eni izmed razlogov, da tako težko poiščejo pomoč in poti iz nasilja.

Miti o nasilju

1. mit: Nasilje je konflikt

Nasilja ne smemo enačiti s konfliktom. Osebe, ki so doživele nasilje, pogosto rečejo, da dolgo niso vedele, da doživljajo nasilje, saj so jim drugi govorili, da so v vsakem odnosu konflikti in da je potrebno samo malo potrpeti. Takšna sporočila so nevarna. Konflikti so namreč povsem sprejemljiv in običajen del odnosov med ljudmi, medtem ko je nasilje nedopustno in ga je potrebno preprečevati in ustavljati. Do konflikta pride, ko imata dve osebi različni želji, ki si nasprotujeta. Cilj reševanja konflikta je priti do dogovora, ki je uresničljiv in sprejemljiv za obe osebi, pri čemer mora med osebama obstajati ravnovesje moči. Cilj nasilja pa je drugi osebi škodovati, si jo podrediti, jo v nekaj prisiliti in podobno. Če konflikt uspešno razrešimo, lahko odnos utrdimo in poglobimo, medtem ko z nasiljem odnos uničujemo. Seveda so tudi konflikti neprijetni, a za razliko od nasilja niso nevarni in škodljivi. Konfliktu se lahko izognemo ali ga prekinemo. Na to, ali bo druga oseba do nas nasilna, pa nimamo skoraj nobenega vpliva.

2. mit: Že na prvi pogled lahko prepoznam povzročitelja nasilja ali žrtev nasilja

To ne drži, saj ni nobenih zunanjih znakov, po katerih bi lahko sklepali, da oseba povzroča ali doživlja nasilja. Prav tako tega ne moremo sklepati iz drugih osebnih okoliščin (državljanstvo, vera, zaposlenost, višina dohodka), razen iz spola (nasilje najpogosteje povzročajo moški). Če to vemo, ne bomo dvomili, ko o nasilju spregovori dobro situirana izobražena ženska ali ko izvemo, da ga povzroča sicer miren in uglajen sosed, s katerim z veseljem pokramljamo, ko se srečamo na stopnišču.

3. mit: Zloraba alkohola je vzrok za nasilje

Res je, da lahko oseba, ki je pod vplivom alkohola (ali omamljenosti zaradi nekaterih drugih drog), hitreje postane nasilna ali bo njeno nasilje hujše, a to ne pomeni, da je nasilna zaradi zaužitih snovi. Če bi to držalo, bi vse osebe pod vplivom alkohola povzročale nasilje, po drugi strani pa ga ne bi povzročale osebe, ki so trezne. Mnoge žrtve nasilja rečejo, da je bil povzročitelj nasilen le pod vplivom alkohola, a ko pripovedujejo o njegovem siceršnjem vedenju, začnejo prepoznavati nasilno vedenje tudi, ko je trezen, čeprav takrat morda ni tako izrazito (ponižujoč odnos, žalitve, posesivnost, nadzorovanje ...). Kaj je torej vzrok za nasilje? Vzrok je prepričanje osebe, da je nasilje legitimen način za dosego svojih ciljev, ki ji ga je (do določenih oseb ali v določenih okoliščinah) dovoljeno uporabiti.

4. mit: Če bi bilo zares hudo, bi ga že zapustila

Veliko razlogov je, zakaj oseba ne zapusti svojega partnerja_ke, ki povzroča nasilje. Lahko jo je sram spregovoriti o nasilju, se počuti soodgovorno, meni, da finančno ne bo zmogla ali se boji pritiskov okolice, ker bo »razbila družino«. Lahko je vzgojena v prepričanju, da je nasilje sestavni del odnosa in je potrebno le malo potrpeti. Morda ne ve, da obstaja pomoč. Oseba, ki doživlja nasilje tudi velikokrat poskuša prekiniti odnos, a ga zaradi stopnjevanja nasilja ne more. Pomembno je, da se zavedamo, da za ostajanje v nasilnem odnosu obstajajo številni razlogi, med katerimi zagotovo ni tega, da nasilje ni dovolj huda izkušnja. Če se tega zavedamo, žrtve ne bomo obsojali ali je krivili za nastalo situacijo.

5. mit: Vedno sta dve plati iste zgodbe

Nasilje ima samo eno plat. Gre za nedopustno, škodljivo in nevarno vedenje, hkrati pa tudi za kaznivo dejanje. Nevarno je, če nasilje zanikamo, ga minimaliziramo ali opravičujemo. Osebe, ki povzročajo nasilje, to pogosto počnejo in se pri tem sklicujejo na to, da ima vsaka zgodba dve plati. Zato vedno znova poudarjamo, da je za nasilje vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča, ne glede na to, kaj je žrtev rekla ali storila.

6. mit: Posilstvo največkrat povzroči neznana oseba

Večinska predstava o posilstvu je, da neznan moški napade mlado in privlačno žensko na skritem prostoru. Ženska naj bi se v takšnem primeru aktivno branila, kar bi dokazovala s strgano obleko, modricami in podobnim. Resnica o posilstvih in nasilju je popolnoma drugačna. Spolno nasilje nad ženskami največkrat izvedejo moški, ki jih ženska dobro pozna. Ženske, ki so preživele nasilje, pogosto spregovorijo o spolnem nasilju, ki ga je nad njimi izvajal njihov partner, v prepričanju, da mu partnerka pripada in mora izpolnjevati njegove želje tudi v spolnosti. Vodilo spolnega nasilja ni spolna sla, ampak potreba po moči. Ko povzročitelj izvaja spolno ali drugo vrsto nasilja nad žensko, pridobi nad njo moč in kontrolo. Spolno nasilje je navadno prepleteno z drugimi oblikami nasilja ali zlorabljanjem zaupanja. Žrtev se navadno ne upira fizično zaradi strahu, občutka brezizhodnosti in ker bi s tem tvegala še hujše poškodbe.

Za nasilje je vedno odgovoren tisti, ki ga povzroča

Ženske odgovornost za doživljanje nasilja pogosto pripisujejo sebi, še posebej, če so povzročitelji nasilni samo do njih. Tudi povzročitelji nasilja odgovornost pogosto prelagajo na žrtev (»Izzivala me je.« »Če bi skuhala večerjo, se mi ne bi bilo treba jeziti.« »Kričala je name in sem jo moral ustaviti.« "Tudi ona je nasilna do mene."). To pri žrtvi vzbudi še dodatne občutke krivde. A dejstvo je, da je vsaka oseba odgovorna za svoje vedenje, tudi za povzročeno nasilje. Ne glede na to, kaj druga oseba reče ali naredi, odgovornost za povzročeno nasilje je vedno na strani povzročitelja.

Zaradi nasilja se skrči življenjski prostor žrtve
Žrtve nasilja začnejo že v začetnem obdobju nasilnega odnosa spreminjati svoje vedenje, da bi preprečile nadaljnje nasilje. Svoje dejavnosti prilagodijo tako, da ustrezajo povzročitelju. Pogosto se odpovejo stikom s prijateljicami in prijatelji, izhodom, včasih službi in nasploh svojemu načinu življenja. Takšno odpovedovanje in prilagajanje se stopnjuje, dokler žrtev popolnoma ne skrči svojega življenjskega prostora. V skrajnih primerih je žrtev omejena samo še na dom in gibanje znotraj doma.

Prekinitev odnosa

Končanje partnerskega odnosa ni nikoli lahko, še toliko težje pa je, kadar je v odnosu prisotno nasilje. Odhod iz nasilnega odnosa lahko spremljajo hudi občutki krivde, še posebno, če ima par otroke, saj so mnoge ženske vzgojene v prepričanju, da je potrebno vztrajati v odnosu zaradi otrok. Nekatere poskušajo končati odnos, a tega zaradi stopnjevanja pritiskov in nasilja ne naredijo. Mnoge so zaradi ekonomskega nasilja finančno odvisne od partnerja in se bojijo, ali bodo lahko preživele. Mnoge je sram spregovoriti o nasilju ali enostavno ne vedo, da obstaja pomoč in da imajo pravico, da živijo varno. Dobra novica je, da je mnogim ženskam kljub vsem težavam uspelo prekiniti nasilen odnos in zaživeti varno in bolj kvalitetno življenje. Mnoge so bile presenečene, ko so se začele zavedati, da lahko v svojem lastnem domu živijo brez omejitev in brez strahu. Nekatere opisujejo nenavadne občutke ob tem, da si lahko po službi privoščijo kavo in klepet. Spet drugim je nenavadno, da jim ni treba trepetati, ali bodo doma ob pravem času. Tretja pove, da je prvič v življenju odšla sama z otrokom na otroško igrišče. Vse to govori o eni stvari. Mnoge ženske se morajo ponovno naučiti živeti svobodno. Čeprav je svoboda pravica vsakega človeka.

Pri preprečevanju nasilja nad ženskami je ključen odziv okolice
Preprečevanje in ustavljanje nasilja je pogosto oteženo zaradi odziva okolice. Opazovalke in opazovalci nasilja na primer menijo, da ne smejo posegati v družinske odnose. Vendar nasilje ni osebna težava posameznice_ka, ki ga doživlja, temveč gre za kaznivo dejanje, zato se mora okolica odzvati in dati povzročitelju sporočilo, da je njegovo vedenje nedopustno in nesprejemljivo. Pogosto pa se ljudje postavijo v vlogo razsodnikov_ic. Ocenjujejo, kdo je odgovoren za nasilje, ali si je ženska nasilje zaslužila in podobno. Takšna ocenjevanja in moralne sodbe so še posebno pogosta, kadar se žrtev ne vede v skladu s pričakovanji okolice in v skladu s predstavami, kako bi se žrtev »morala« vesti.

V vsakem odnosu mora biti prostor za konflikte, v nobenem za nasilje
Ženske včasih težko ocenijo, ali gre v njihovem odnosu za običajne konflikte v partnerstvu ali za nasilje, ki prerašča v vse hujše napade. Preglejte seznam nasilnih dejanj, o katerih običajno govorijo ženske, ki iščejo pomoč zaradi nasilne situacije in ocenite svojo situacijo. Ni tesnih, intimnih odnosov brez konfliktov, vsi pa morajo biti brez nasilja.

Nasilje, ki ga povzročajo ženske

Raziskave kažejo, da so v 95 % povzročitelji nasilja moški. Na našem društvu smo spoznali tudi zgodbe žensk, ki povzročajo nasilje. Večinoma gre za nasilje nad otroki. Pri dolgoletnem delu s povzročiteljicami in povzročitelji nasilja smo ugotovili, da obstajajo nekatere pomembne razlike med povzročiteljicami in povzročitelji:

• Nasilje, ki ga povzročajo ženske, večinoma nima hujših fizičnih posledic.
• Moški povedo, da se, ko ženska kriči, večinoma ne počutijo ogrožene.
• Moški vzroke za nasilje eksternalizirajo, ženske pa internalizirajo, kar pomeni, da moški vzroke za svoje nasilje iščejo v drugih ljudeh/okoliščinah, ženske v sebi.
• Ženske hitreje sprejmejo odgovornost za svoje vedenje in je zato z njimi lažje delati na odpravi nasilnih vedenj.