Javni poziv za ratifikacijo mednarodne konvencije o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in v družini
Ljubljana, 28. november 2012
Javno pozivamo Vlado Republike Slovenije, da nemudoma začne postopek ratifikacije Konvencije Sveta Evrope 210 o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, Državni zbor RS pa, da jo čimprej ratificira.
Slovenija je septembra 2011 podpisala omenjeno konvencijo, potem ko je sodelovala pri njenem oblikovanju. Do zdaj je še ni ratificirala. Slovenija je pripoznala boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami kot svojo obvezo in dolžnost, saj je pristopila k najpomembnejšim političnim zavezam na mednarodni ravni, v Evropski uniji in Sloveniji.
Boj proti nasilju nadženskami je boj za človekove pravic žensk, saj je nasilje nad ženskami v vseh svojih oblikah najbolj pogosta kršitev človekovih pravic današnjega časa. Slovenija bi z ratifikacijo pokazala svojo trdno odločenost, da je neprekinjen in vsakodnevni boj proti nasilju nad ženskami v Sloveniji nujen.
Ratifikacija konvencije bi pomenila korak naprej od politične zaveze do njenega udejanjanja v življenju, kar velja še posebej v času 16-dnevnih aktivnosti ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami, ki trajajo od 25. novembra do 10. decembra, mednarodnega dneva človekovih pravic.
Metka Roksandić,
predsednica Ženskega lobija Slovenije
.......................................
Objavljeno: 24 September 2014
Ministra za pravosodje čaka v njegovem ministrstvu boj za ratifikacijo konvencije proti nasilju nad ženskami
Slovenija naj brez oklevanja in metanja polen pod noge v Ministrstvu za pravosodje nemudoma ratificira Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in v družini!
Minister za pravosodje Goran Klemenčič je na potezi, da stre trdi oreh nasprotovanj posameznikov in odgovornih za posamezna področja v njegovem ministrstvu, ki nasprotujejo ratifikaciji te konvencije, čeprav jo je Slovenija podpisala že leta 2011 in sta obe ostali resorni ministrstvi njeno ratifikacijo podprli. 1. avgusta letos je omenjena konvencija začela veljati, a ne za Slovenijo.
Iz uvodnega govora Špele Veselič iz Društva SOS telefon na mednarodni konferenci o Istanbulski konvenciji, ki jo je organiziralo to društvo, lahko med drugim razberete razloge, ki se navajajo kot ovira. Vprašanje ni, kakšne so ovire, temveč kaj bo storjeno, da bodo zaščiteni interesi posameznic in posameznikov v tej državi in postavljeni minimalni standardi za preprečevanje in boj proti nasilju nad ženskami in v družini.
Vsako leto od leta 2011 naprej v Ženskem lobiju Slovenije javno pozivamo ministre in vlado, da ratificira to konvencijo. Nič se ni zgodilo.
Verjamemo, da bo sedanjemu ministru Goranu Klemenčiču tokrat uspelo, saj je politična volja izkazana z navedbo njene ratifikacije na 41. strani Koalicijskega sporazuma. Potrebna je izvedba. Na to čakamo!
............
Iz uvodnega govora Špele Veselič iz društva SOS telefon na mednarodni konferenci
„ISTANBULSKA KONVENCIJA – POMEMBEN MEJNIK V ZGODOVINI
GIBANJA ZA PRAVICE ŽENSK“
ki je bila 23. 9. 2014 v Ljubljani.
"Slovenija je konvencijo podpisala, ni pa je ratificirala, kar pomeni, da zanjo ne velja.
Ker smo se jeseni 2013 znašli v precej nenavadni situaciji, v kateri sta Ministrstvo za
delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvo za zunanje zadeve
jasno poudarila, da nimata zadržkov glede ratifikacije Istanbulske konvencije,
Ministrstvo za pravosodje pa je po drugi strani izražalo ostre zadržke, smo se odločili
začeti s preverjanjem in študijem teh zadržkov.
Delo ni bilo prijetno, saj smo naleteli na nekonsistentno delo Ministrstva za
pravosodje, pri čemer je minister v Državnem zboru zagotavljal, da nekih posebnih
zadržkov glede ratifikacije konvencije nimajo, njegovi sodelavke in sodelavci pa so v
svojih dokumentih zapisali, da ratifikaciji nasprotujejo. Prav tako sta minister in
njegova državna sekretarka povedala, da je po veljavni slovenski ureditvi že sedaj
mogoče preganjati in soditi glede praktično vseh konvencijskih kaznivih dejanj,
njegovi sodelavke in sodelavci pa so zapisali, da bi po njihovi grobi oceni ratifikacija
konvencije zahtevala spremembo več kot 150 členov različnih zakonov in tudi
upravnih praks. Grobe ocene so se izkazale za enega od argumentov za nasprotovanje
ratifikaciji.
Naleteli smo tudi na temeljno nerazumevanje ne le Istanbulske konvencije ampak tudi
mednarodnih standardov človekovih pravic ter celo na omalovažujoč odnos do
dokumenta, ki ga je sprejela najpomembnejša regionalna organizacija na področju
človekovih pravic v Evropi po drugi svetovni vojni.
Dokumenta, ki ga je država že podpisala ter pri njegovem nastanku celo sodelovala.
Na Ministrstvu za pravosodje so ratifikaciji konvencije nasprotovali, ker gre po
njihovem mnenju za nedodelan in v določenih vidikih celo nekoliko arhaičen
mednarodni instrument, katerega posledic na področju implementacije niso mogli
oceniti, niti njegove skladnosti z določbami Ustave Republike Slovenije. Priprava
takšne ocene in analize ter predlog za predhodno presojo ustavnosti je delo Vlade
Republike Slovenije in njenih ministrstev. Od podpisa Istanbulske konvencije do
našega poizvedovanja je minilo 2 leti, ministrstvo pa je svoje argumente še vedno
utemeljevalo na grobih ocenah, na ne možnosti ocen ipd.
Po mnenju Ministrstva za pravosodje gre tudi za dokument, katerega nekatere dikcije
so primerne za države tretjega sveta, vključevanje nekaterih zastarelih določb iz
konvencije v Kazenski zakonik pa bi metalo slabo luč na dovršenost našega
kazenskega prava in pomenilo spuščanje visokega standarda varstva človekovih
pravic, h kateremu je Slovenija zavezana.
V zvezi z Istanbulsko konvencijo smo kot argument proti ratifikaciji slišali tudi, da za
mednarodni dokument preprosto preveč natančno določa obveze držav. Poleg tega
zahteva holističen pristop, kar je nenavadno za tovrstne dokumente. Ob teh
argumentih se nam je porajalo preprosto vprašanje o tem, kaj je naš interes: urediti
področje preprečevanja in obravnave nasilja nad ženskami in nasilja v družini kot je
to najbolje možno v tem trenutku ali skrbeti za to, da bomo zaradi tega dokumenta
imeli preveč dela?
Osnutek Istanbulske konvencije je pripravil Odbor za preprečevanje in delovanje proti
nasilju nad ženskami in nasilju v družini, ki ga je Svet Evrope ustanovil leta 2008
prav za ta namen. Izhajajoč iz svoje vodilne vloge pri zaščiti človekovih pravic, se je
Svet Evrope namreč odločil, da je potrebno postaviti celovite standarde za
preprečevanje in delovanje proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini. Odbor je
osnutek konvencije zaključil decembra 2010, za podpis pa je bila odprta maja 2011.
Doslej jo je podpisalo 22 držav, ratificiralo pa 14.
Istanbulska konvencija ni le pravno vprašanje. Je veliko več! Je dokument, ki
odgovarja na in izhaja iz potreb posameznic in posameznikov. Sistemsko in holistično
ureja področje, ki je pripoznano kot družbeno pereče in potrebno takšne ureditve. Je
dokument, katerega kakovostno pravno analizo morata nujno spremljati kakovostna
sociološka in politološka analiza. Brez tega so vsi argumenti partikularni in
nezadostni. Dokument namreč zahteva usklajevanje z dokumenti in praksami, ki so s
strani stroke in uglednih (mednarodnih in domačih) institucij pripoznane kot
minimalen standard. In pravna določila morajo v takšnih primerih biti le eno od orodij
za ureditev področja v skladu s postavljenimi minimalnimi standardi. Vprašanje torej
ne sme biti ali so določila naše kazenske ali druge zakonodaje usklajena z določili
konvencije ampak kaj lahko storimo, da bomo določila slovenske zakonodaje
uskladili oz. opredelili tako, da bodo omogočali usklajenost z določili konvencije ter
praksami in pristopi, ki jih ta predvideva. To je tudi vedno bilo temeljno izhodišče
mednarodnopravnih standardov človekovih pravic.
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com