Udeleženci shoda smo se sprehodili od Metelkove, mimo stavbe RTV Slovenija in Fotopuba do parlamenta na Trga republike, pri tem pa obsodili vsakršno nasilje v družbi, ne samo spolno. Temeljno sporočilo shoda je bilo, da je solidarnost edina, ki lahko nasilje premaga, politika pa bi namesto obsojanja in zgražanja morala ukrepati ter uporabljati nove prijeme, ki bi tovrstna dejanja preprečili. Žrtve spolnega nasilja smo pozvali, naj ne molčijo, naj zberejo moč in spregovorijo.
V imenu Ženskega lobija Slovenije je spregovorila Sonja Lokar. Pritrdila je vsem tehtnim argumentom predhodne govornice, novinarke Maje Megla, ki je opisovala, zakaj žrtve ne prijavljajo spolnega nasilja in tudi, zakaj je težko spregovoriti tudi pričam, ki so videle ali vedele za to nasilje. Zgodi se jim namreč, da tudi same postanejo žrtve politizacije, trivializacije ali senzacionalistične in stereotipne obravnave tovrstnega nasilja v družbi, in za svoj pogum in podporo žrtvam trpijo resne posledice.
Edino kar nam lahko pomaga, je organizirana solidarnost z žrtvami in s pričami, torej aktivnost takih skupin, kot so Rezistenca, Združenje ZA MOČ, SOS telefon, Ženska svetovalnica, Društvo za nenasilno komunikacijo, Ključ in druge nevladne organizacije, ki se borijo zoper vse vrste nasilja nad ženskami in deklicami in seveda pritisk na odgovorne in na politiko. Akcija Rezistece je začela ustavljati spolno nasilje na fakultetah, ko je z zbiranjem anonimnih prijav razkrila nečedno ravnanje nekaterih profesorjev.
Prav tako ni dovolj, da se vladna politika pridruži zgražanju nad storilci in sočustvovanju z žrtvami. Storiti mora vse, da vpliva na spremembe javnega mnenja v korist nenasilja in doseže uspešno preprečevanje, pregon in kaznovanje storilcev ter zagotovi res učinkovito oporo žrtvam. Opozorila je, da spolno nasilje nima politične barve in zgodi se lahko vsepovsod. Gre za nasilje, ki ne izvira iz spolne sle, ki je storilec ne bi mogel obvladati, ampak iz njegovega občutka premoči in pravice do nadzora moškega nad ženskim spolom. In skrajni čas je, da se te prevlade, v katerikoli obliki se že pokaže, s solidarnostjo in politično akcijo znebimo.
Pred parlamentom je bil prebran poziv nevladnih organizacij
vladi in ministrtsvom
Pozdravljeni predstavniki ljudstva,
z razočaranjem spremljamo vaš odziv na spolno nasilje, ki so ga ženske doživljale s strani nekaterih kulturnih umetnikov. Stanje, v katerem smo se znašle, ni slučaj ali eskalacija, temveč je posledica več desetletnega zanemarjanja sistemsko neurejenega problema. Prav zato so vaši odzivi vedno bolj pomembni, ampak žal se zdi, da si ob vsaki priložnosti za naslavljanje nasilja vržete več peska v oči. Od celotne vlade smo pričakovale skoordiniran, zrel in odgovoren odziv, namesto tega pa smo dobili (redke) odzive posameznih ministrstev, večino dela pa ste prepustili nevladnim organizacijam in civilni družbi.
V nadaljevanju smo od vas vseh pričakovale ne samo javno obsodbo nasilja, poziv k ničelni toleranci do nasilja in, kar se nam zdi najpomembnejše, podporo ženskam, ki so nasilje doživele. Po tednih molka tako zahtevamo odziv cele vlade, ne le prazne besede, pač pa prve korake k reševanju problema. Alocirati je potrebno sredstva in ustanoviti interdisciplinarne delovne skupine, ki bodo začele pripravljati program preventive. Te skupine morajo sestavljati tudi strokovnjakinje in predstavnice društev, ki direktno delajo z osebami z izkušnjo nasilja. Samo obsojanje nasilja ni več dovolj. Zahtevamo konkretna dejanja.
Ključ naslavljanja spolnega nasilja v družbi je izobrazba. Priporočila Evropskega parlamenta na področju enakosti spolov so, da se v šolske programe vpelje spolna vzgoja in izobraževanje o reproduktivnih pravicah, spolnih stereotipih, idr. in kontinuirano izobraževanje otrok, mladostnic_kov in pedagoških delavk_cev o (spolnem) nasilju od vrtca do fakultete. Izobraziti pa je potrebno ne samo mlade, temveč tudi vse osebe, ki delajo z osebami z izkušnjo spolnega nasilja, kot so policisti, sodniki, tožilci, ipd.
Skupaj z izobraževanjem mladih o družbenih in bioloških vidikih spola, jim je potrebno tudi omogočiti dostop do storitev. Eden izmed nujno potrebnih ukrepov je tudi dostop do brezplačnega testiranja na spolno prenosljive bolezni v vsaki bolnici in zdravstvenem domu - testiranje ne sme biti zamejeno samo na moške, ki seksajo z moškimi, ali specialistične ambulante. Če želimo, da mladi prakticirajo varno spolnost, potem jim moramo tudi omogočiti dostop do storitev, ki zagotavljajo testiranja.
Poleg izobrazbe o spolnosti in družbenih odnosih, moramo mlade, strokovne delavce na področju zdravstva, sociale, šolstva in policiste, izobraziti tudi o psihoaktivnih substancah. Potrebno je delati, ne samo področju preventive, ampak tudi na zmanjševanju škode oz. tveganja, programih pomoči in rehabilitacije. Ne smemo si zatiskati oči pred tem, da mladi in drugi uporabljajo psihoaktivne substance in demoniziranje, tako substanc kot tudi uporabnikov, vodi v dodatno stigmatizacijo in tišino oseb, ki imajo tovrstne izkušnje imajo oz. so doživele spolno nasilje ali mu bile priče.
Ko govorimo o zlorabah - tako spolnih kot tudi psihoaktivnih substanc - med mladimi, ne moremo mimo dejstva, da je veliko tega povezanega s trenutnim abotnim položajem mladih v družbi - brez upanja za prihodnost, brez upanja na stabilno zaposlitev ali da si bodo kadarkoli lahko privoščili stanovanje - so mladi v večji nevarnosti, da podležejo skušnjavam psihoaktivnih substanc, lažje jih je manipulirati in držati v pesti, zaradi vse slabšega mentalnega zdravja pa je večina nad prihodnostjo obupala.
Z upanjem na skorajšnje srečanje vas lepo pozdravljamo,
kolektiv Rezistenca
Združenje za MOČ
Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja
Društvo za nenasilno komunikacijo
Ženski lobi Slovenije
Združenje DrogArt
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com