Ali poznamo Direktivo EU, sprejeto 14. maja 2024, o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini?

(1)

Namen te direktive je zagotoviti celovit okvir za učinkovito preprečevanje nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boj proti njima po vsej Uniji. To dosega tako, da krepi obstoječe in uvaja nove ukrepe v zvezi z naslednjimi področji: opredelitev ustreznih kaznivih dejanj in kazni, zaščita žrtev in dostop do sodnega varstva, podpora žrtvam, boljše zbiranje podatkov ter preprečevanje, usklajevanje in sodelovanje.

(2)

Enakost žensk in moških ter nediskriminacija sta ključni vrednoti Unije in temeljni pravici, zapisani v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter v členih 21 in 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Nasilje nad ženskami in nasilje v družini ogrožata te vrednote in pravice, spodkopavata pravice žensk in deklic do enakosti na vseh področjih življenja ter jih ovirata pri tem, da bi enakopravno sodelovale v družbi in na poklicnem področju.

(3)

Nasilje nad ženskami in nasilje v družini pomenita kršitev temeljnih pravic, kot so pravica do človekovega dostojanstva, pravica do življenja in osebne celovitosti, prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravica do svobode in varnosti, pravica do varstva osebnih podatkov, pravica do nediskriminacije, vključno zaradi spola, ter pravice otroka, kot so določene v Listini in Konvenciji o otrokovih pravicah.

(4)

Ta direktiva podpira mednarodne zaveze držav članic za boj proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini ter njuno preprečevanje, zlasti Konvencijo Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov, ter, kadar je ustrezno, Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima in Konvencijo Mednarodne organizacije dela o odpravi nasilja in nadlegovanja v svetu dela, podpisano 21. junija 2019 v Ženevi.

(5)

Glede na posebne vidike, povezane s kaznivimi dejanji nasilja nad ženskami in nasilja v družini, je treba določiti celovit sklop pravil, ki ciljno obravnava trdovraten problem nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter upošteva posebne potrebe žrtev takega nasilja. Obstoječe določbe na ravni Unije in nacionalni ravni so se izkazale za nezadostne za učinkovit boj proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini ter za njuno preprečevanje. Čeprav se zlasti direktivi 2011/36/EU (3) in 2011/93/EU (4) Evropskega parlamenta in Sveta osredotočata na posebne oblike takega nasilja, medtem ko Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5) določa splošni okvir za žrtve kaznivih dejanj, in določata nekatere zaščitne ukrepe za žrtve, ne obravnavata njihovih posebnih potreb.

(6)

Nasilje nad ženskami in nasilje v družini se lahko stopnjujeta, kadar se pojavljata skupaj z diskriminacijo zaradi kombinacije spola in drugih razlogov za diskriminacijo iz člena 21 Listine, in sicer zaradi državljanstva, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, veroizpovedi ali prepričanja, političnega ali katerega koli drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti (v nadaljnjem besedilu: presečna diskriminacija). Države članice bi zato morale ustrezno upoštevati žrtve, na katere vpliva takšna presečna diskriminacija, in sicer s sprejetjem posebnih ukrepov. Osebe, ki jih je prizadela presečna diskriminacija, so izpostavljene večjemu tveganju nasilja na podlagi spola. Zato bi morale države članice to povečano stopnjo tveganja upoštevati pri izvajanju ukrepov iz te direktive, zlasti v zvezi z individualno oceno za ugotavljanje potreb žrtev po zaščiti, s specialistično podporo žrtvam ter z usposabljanjem in obveščanjem strokovnih delavcev, ki bodo verjetno prišli v stik z žrtvami.

(7)

Žrtve so izpostavljene večjemu tveganju za ustrahovanje, maščevanje ter sekundarno in ponovno viktimizacijo. Države članice bi morale zagotoviti, da se tem tveganjem ter potrebi po zaščiti dostojanstva in telesne integritete takih žrtev nameni posebna pozornost. Pri oceni tveganja povračilnih ukrepov je treba upoštevati dejavnik predhodnega poznanstva ali razmerja s storilcem kaznivega dejanja.

(8)

Žrtve bi morale imeti možnost, da do svojih pravic dostopajo pred kazenskim postopkom, med njim in za ustrezno obdobje po njem v skladu z njihovimi potrebami in na podlagi pogojev iz te direktive.

(9)

Določbe te direktive, ki se nanašajo na pravice žrtev, bi se morale uporabljati za vse žrtve kaznivih ravnanj, ki pomenijo nasilje nad ženskami ali nasilje v družini in so opredeljena kot kazniva dejanja na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava. To vključuje kazniva dejanja, opredeljena v tej direktivi, in sicer pohabljanje ženskih spolovil, prisilne poroke, deljenje intimnih ali prirejenih vsebin brez privolitve žrtve, kibernetsko zalezovanje, kibernetsko nadlegovanje, neželeno prejemanje spolno eksplicitnih vsebin, kibernetsko spodbujanje k nasilju ali sovraštvu in kazniva ravnanja, ki jih zajemajo drugi akti Unije, zlasti direktivi 2011/36/EU in 2011/93/EU. Tudi nekatera kazniva dejanja po nacionalnem pravu spadajo v opredelitev nasilja nad ženskami. To vključuje kazniva dejanja, kot so feminicid, posilstvo, spolno nadlegovanje, spolna zloraba, zalezovanje, zgodnje poroke, prisilni splav, prisilna sterilizacija ter različne oblike kibernetskega nasilja, kot so spletno spolno nadlegovanje in kibernetsko trpinčenje. Nasilje v družini je oblika nasilja, ki bi lahko bila na podlagi nacionalnega prava posebej opredeljena kot kaznivo dejanje ali pa je zajeta v kaznivih dejanjih, ki se storijo v družini ali gospodinjski enoti ali med nekdanjima ali sedanjima zakoncema ali partnerjema, ne glede na to, ali sta živela v skupnem gospodinjstvu. Posamezne države članice lahko širše opredelijo, kaj po nacionalnem kazenskem pravu pomeni nasilje nad ženskami. Opozoriti je treba, da ta direktiva ne obravnava celotnega spektra kaznivih ravnanj, ki pomenijo nasilje nad ženskami.

(10)

Nasilje nad ženskami je trdovraten izraz strukturne diskriminacije žensk, ki je posledica zgodovinsko neenakih razmerij moči med ženskami in moškimi. Gre za obliko nasilja zaradi spola, prvenstveno nad ženskami in deklicami, ki ga izvajajo moški. Tovrstno nasilje je ukoreninjeno v družbeno oblikovanih vlogah, vedenju, dejavnostih in lastnostih, ki v posamezni družbi veljajo kot primerni za ženske oziroma moške. Zato bi bilo treba to direktivo izvajati z vidika, ki upošteva različnost spolov.

(11)

Nasilje v družini je resen družbeni problem, ki pogosto ostaja prikrit. Povzroči lahko resne psihološke in fizične travme s hudimi posledicami za osebno in poklicno življenje žrtve, saj je storilec kaznivega dejanja običajno oseba, ki jo žrtev pozna in za katero pričakuje, da ji lahko zaupa. Takšno nasilje ima lahko različne oblike ter vključuje fizično, spolno, psihološko in ekonomsko nasilje, pojavi pa se lahko v raznovrstnih odnosih. Nasilje v družini pogosto zajema prisilni nadzor in se lahko zgodi ne glede na to, ali storilec kaznivega dejanja živi oziroma je živel v istem gospodinjstvu z žrtvijo ali ne.

(12)

Ukrepi na podlagi te direktive so oblikovani za obravnavo posebnih potreb žensk in deklic, saj jih obliki nasilja, zajeti v tej direktivi, in sicer nasilje nad ženskami in nasilje v družini, nesorazmerno prizadeneta, kar potrjujejo podatki in študije. Vendar so lahko žrtve teh oblik nasilja tudi druge osebe, ki bi zato morale biti prav tako upravičene do enakih ukrepov za žrtve, določenih v tej direktivi. Zato bi se moral izraz „žrtev“ nanašati na vse osebe, ne glede na njihov spol, in, razen če v tej direktivi ni določeno drugače, bi morale biti vse žrtve upravičene do pravic, povezanih z zaščito žrtev in dostopom do sodnega varstva, podpore žrtvam in ukrepov za preprečevanje.

(13)

Za otroke, ki so priča nasilju v družini, je lahko to zaradi njihove ranljivosti uničujoče. Otroci, ki so priča nasilju v družini ali gospodinjstvu, običajno utrpijo neposredno psihološko in čustveno škodo, ki vpliva na njihov razvoj, in so izpostavljeni večjemu tveganju za telesno in duševno bolezen, tako kratkoročno kot dolgoročno. Priznanje, da so otroci, ki so utrpeli neposredno škodo zaradi nasilja v družini, tudi sami žrtve, je pomemben korak pri zaščiti otrok, ki trpijo zaradi nasilja v družini.

(14)

Za namene te direktive bi bilo treba kot pristojne organe šteti organ ali organe, ki so na podlagi nacionalnega prava imenovani kot pristojni za opravljanje naloge iz te direktive. Vsaka država članica bi morala določiti, kateri organi so pristojni za vsako od teh nalog.

(15)

Na podlagi člena 288 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod. Vendar bi bilo treba glede na posebno naravo kaznivega dejanja pohabljanja ženskih spolovil in potrebo po zaščiti žrtev, ki so zaradi tega utrpele specifično škodo, to kaznivo dejanje posebej obravnavati v kazenski zakonodaji držav članic. Pohabljanje ženskih spolovil je praksa zlorabljanja in izkoriščanja, ki se izvaja na spolnih organih ženske ali deklice z namenom ohranjanja in uveljavljanja prevlade nad ženskami in deklicami ter izvajanja družbenega nadzora nad njihovo spolnostjo. Včasih se izvede v okviru otroške ali prisilne poroke ali nasilja v družini. Pohabljanje ženskih spolovil je v nekaterih skupnostih tradicionalna praksa, ki se izvaja na ženskah. Zajemati bi moralo prakse pohabljanja, ki se izvajajo iz nemedicinskih razlogov, žrtvam pa povzročajo nepopravljivo in doživljenjsko škodo. Pohabljanje ženskih spolovil povzroča psihološko in družbeno škodo, kar močno vpliva na kakovost življenja žrtve. Izraz „ekscizija“ bi se moral nanašati na delno ali popolno odstranitev klitorisa in velikih sramnih ustnic. Izraz „infibulacija“ bi se moral nanašati na zaprtje velikih sramnih ustnic z delnim zašitjem zunanjih delov vulve, da se zoži vaginalna odprtina. Izraz „drugo pohabljanje“ bi se moral nanašati na vse druge povzročene fizične spremembe ženskih spolovil.

(16)

Prisilne poroke so oblika nasilja, ki vključuje hude kršitve temeljnih pravic, zlasti pravic žensk in deklic do telesne integritete, svobode, avtonomije, telesnega in duševnega zdravja, spolnega in reproduktivnega zdravja, izobraževanja ter zasebnega življenja. Prisilne poroke spodbujajo dejavniki, kot so revščina, brezposelnost, običaji ali konflikti. Ženske ali dekleta se v poroko pogosto prisili s fizičnim in spolnim nasiljem ali grožnjami z nasiljem. Prisilna poroka je pogosto povezana z različnimi oblikami fizičnega in psihološkega nasilja ter izkoriščanja, na primer spolnega. Zato morajo vse države članice prisilne poroke opredeliti kot kaznivo dejanje in storilcem kaznivega dejanja naložiti ustrezne kazni. Ta direktiva ne posega v opredelitve poroke po nacionalnem ali mednarodnem pravu. Države članice bi morale sprejeti potrebne ukrepe za določitev zastaralnega roka, ki bi omogočal preiskavo, pregon, sojenje in razsodbo o prisilni poroki. Glede na to, da so žrtve prisilne poroke pogosto mladoletne osebe, bi morali zastaralni roki trajati dovolj dolgo, da bi se omogočil učinkovit začetek postopka po tem, ko je žrtev dopolnila 18 let, njihovo trajanje pa bi moralo biti tudi sorazmerno s težo zadevnega kaznivega dejanja.

(17)

Zagotoviti je treba usklajene opredelitve kaznivih dejanj in kazni v zvezi z nekaterimi oblikami kibernetskega nasilja, pri katerih je nasilje neločljivo povezano z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT), te tehnologije pa se uporabljajo za znatno povečanje resnosti škodljivega učinka kaznivega dejanja, s čimer se spremenijo značilnosti kaznivega dejanja. Kibernetsko nasilje se izvaja zlasti nad političarkami, novinarkami in zagovornicami človekovih pravic. Zagovorniki človekovih pravic so posamezniki, skupine ali organizacije, ki spodbujajo in varujejo splošno priznane človekove pravice in temeljne svoboščine. Zaradi kibernetskega nasilja so ženske lahko utišane in težje sodelujejo v družbi pod enakimi pogoji kot moški. Kibernetsko nasilje nesorazmerno prizadene tudi ženske, dekleta in deklice v izobraževalnem okolju, kot so šole in univerze, kar ima škodljive posledice za njihovo nadaljnje izobraževanje in duševno zdravje, povzroča socialno izključenost in tesnobo ter napeljuje k samopoškodovanju, v skrajnih primerih pa lahko privede do samomora.

(18)

Pri uporabi IKT obstaja očitno tveganje, da se bodo nekatere oblike kibernetskega nasilja zlahka, hitro in široko razširile, zaradi česar bo žrtev utrpela še večjo in dolgotrajno škodo. Potencial za tako razširjanje, ki je znak več kaznivih dejanj kibernetskega nasilja, opredeljenih v tej direktivi, bi se morala odražati v tem, da se določene vsebine z uporabo IKT dajo na voljo javnosti. Izraza „na voljo javnosti“ in „javno dostopen“ bi bilo treba razumeti tako, kot da se nanašata na možnost doseganja večjega števila oseb. Ta izraza bi bilo treba razlagati in uporabljati ob upoštevanju ustreznih okoliščin, vključno s tehnologijami, s katerimi se omogoči dostop do teh vsebin. Da bi poleg tega določili samo minimalna pravila za najhujše oblike kibernetskega nasilja, bi bilo treba zadevna kazniva dejanja v tej direktivi omejiti na ravnanje, ki bi žrtvi lahko povzročilo resno škodo ali resno prihološko škodo, ali na ravnanje, zaradi katerega bi se žrtev lahko resno ustrašila za lastno varnost ali varnost vzdrževanih družinskih članov. V vsakem primeru bi bilo treba pri presoji, ali bi ravnanje lahko povzročilo resno škodo, upoštevati posebne okoliščine primera, brez poseganja v neodvisnost sodstva. O verjetnosti povzročitve resne škode je mogoče sklepati iz objektivnih dejanskih okoliščin. Ta direktiva določa minimalni pravni okvir na tem področju, države članice pa lahko sprejmejo ali ohranijo strožje kazenske predpise.

(19)

Ker se vsebine povečini zlahka, hitro in široko distribuirajo, pa tudi zaradi njihove intimne narave je izdelava fotografij, videoposnetkov ali podobnih vsebin, ki prikazujejo spolno eksplicitne dejavnosti ali intimne dele osebe, in omogočanje javnosti, da dostopa do njih, z uporabo IKT brez privolitve te osebe, za žrtve lahko zelo škodljivo. Ustrezno kaznivo dejanje, opredeljeno v tej direktivi, bi moralo zajemati vse vrste takih vsebin, kot so podobe, fotografije in videoposnetki, vključno s seksualiziranimi podobami, zvočnimi posnetki in videoposnetki. Pokrivati bi moralo primere, v katerih se javnosti z uporabo IKT omogoči dostop do vsebin brez privolitve žrtve, ne glede na to, ali je žrtev privolila v ustvarjanje teh vsebin ali jih je morda posredovala določeni osebi. Kaznivo dejanje bi moralo vključevati tudi izdelavo brez privolitve, prirejanje ali spreminjanje vsebin, na primer z urejanjem slikovnih elementov, vključno z uporabo umetne inteligence, tako da je videti, kot da druga oseba sodeluje v spolnih dejanjih, če je posnetek z uporabo IKT naknadno dan na voljo javnosti brez privolitve te osebe. Takšni izdelava, prirejanje ali spreminjanje bi morali vključevati izdelavo „globokih ponaredkov“, pri katerih so elementi fotografije ali posnetka precej podobni obstoječemu posamezniku, predmetom, krajem ali drugim subjektom ali dogodkom, prikazujejo spolna dejanja osebe in bi se drugim osebam zmotno zdelo, da gre za verodostojno ali resnično fotografijo ali posnetek. Za učinkovito zaščito žrtev takega ravnanja bi bilo treba zajeti tudi grožnje s takim ravnanjem.

(20)

Razširjanje fotografij, videoposnetkov ali drugih vsebin, ki prikazujejo eskplicitne spolne dejavnosti ali intimne dele osebe brez privolitve te osebe, v javnosti z uporabo IKT ne bi smelo biti kaznivo, kadar je taka nekriminalizacija potrebna zaradi varstva temeljnih pravic, zaščitenih na podlagi Listine EU, zlasti svobode izražanja, vključno s svobodo sprejemanja in širjenja vesti in idej v odprti in demokratični družbi, ter svobode umetnosti in znanosti, vključno z akademsko svobodo. Poleg tega kaznivo dejanje ne bi smelo zajemati ravnanja z vsebinami s strani javnih organov, zlasti pri vodenju kazenskih postopkov ali preprečevanju, odkrivanju ali preiskovanju kaznivih dejanj, države članice pa bi morale imeti možnost, da osebo v posebnih okoliščinah razbremenijo odgovornosti, na primer kadar se s temi vsebinami ukvarjajo telefonske linije ali spletne točke za pomoč, in sicer za prijavljanje kaznivega dejanja organom.

(21)

Kibernetsko zalezovanje je sodobna oblika nasilja, ki se pogosto izvaja nad družinskimi člani ali osebami, ki živijo v istem gospodinjstvu kot storilec kaznivega dejanja, izvajajo pa ga lahko tudi nekdanji partnerji ali znanci. Storilec običajno z zlorabo tehnologije stopnjuje prisilo in obvladovalno vedenje, manipuliranje ter nadziranje, s čimer poveča strah in tesnobo žrtve ter povzroči postopno osamitev žrtve od prijateljev, družine in dela. Zato bi bilo treba določiti minimalna pravila glede kibernetskega zalezovanja. Kaznivo dejanje kibernetskega zalezovanja bi moralo zajemati ponavljajoče se ali stalno nadzorovanje žrtve z uporabo IKT brez njene privolitve ali zakonitega dovoljenja. Tak nadzor se lahko doseže z obdelavo osebnih podatkov žrtve, na primer s krajo identitete, krajo gesel, vdorom v naprave žrtve, prikritim aktiviranjem programske opreme za beleženje tipkanja, da se pridobi dostop do zasebnih prostorov žrtve, namestitvijo aplikacij za geografsko lokalizacijo, vključno s programsko opremo za zalezovanje, ali s krajo žrtvinih naprav. Poleg tega bi moralo kaznivo dejanje kibernetskega zalezovanja zajemati spremljanje žrtev brez njihove privolitve ali dovoljenja prek tehnoloških naprav, povezanih z internetom stvari, kot so pametni gospodinjski aparati. Vendar lahko obstajajo primeri, v katerih se nadzorovanje izvaja iz legitimnih razlogov, na primer kadar starši nadzorujejo, kje se nahajajo njihovi otroci, in njihovo spletno aktivnost, ali kadar sorodniki spremljajo zdravje bolnih, starejših ali ranljivih oseb ali invalidov ali pri spremljanju medijev in obveščevalnih podatkih iz javnih virov.

(22)

Kazenska odgovornost bi morala biti omejena na primere, v katerih bi spremljanje verjetno povzročilo resno škodo žrtvi. Pri ocenjevanju verjetnosti, ali bi dejanje lahko povzročilo resno škodo, bi se bilo treba osredotočiti na to, ali bi to dejanje običajno povzročilo škodo žrtvi.

(23)

V opredelitvi kaznivega dejanja kibernetskega zalezovanja bi se moral pojem „sledenje“ nanašati na sledenje lokaciji osebe in spremljanje njenega gibanja, pojem „spremljanje“ pa bi se moral nanašati na opazovanje osebe bolj na splošno, vključno z opazovanjem njenih dejavnosti. Pri kibernetskem zalezovanju je končni cilj obeh dejanj nadzor nad osebo.

(24)

Določiti bi bilo treba minimalna pravila v zvezi s kaznivim dejanjem kibernetskega nadlegovanja, da bi zajeli najhujše oblike takšnega kibernetskega nadlegovanja. To bi moralo vključevati ponavljajoče se ali stalno ogrožanje osebe, vsaj kadar tako ravnanje vključuje grožnje z uporabo IKT za storitev kaznivih dejanj in kadar je verjetno, da bo osebo zaradi takega ravnanja resno strah za lastno varnost ali varnost vzdrževanih družinskih članov. To bi moralo vključevati tudi javno dostopno grozilno ali žaljivo ravnanje, ki se proti osebi sproži v sodelovanju z drugimi osebami prek IKT, kadar bi tako ravnanje tej osebi lahko povzročilo resno psihološko škodo. Taki obsežni napadi, vključno s koordiniranimi množičnimi napadi na spletu, lahko prerastejo v napad zunaj spleta ali povzročijo resne psihološke posledice in v skrajnih primerih samomor žrtve. Tarča takih napadov so pogosto vidne političarke, novinarke in zagovornice človekovih pravic ali kako drugače znane osebe, ti napadi pa se lahko pojavljajo tudi v drugih kontekstih, na primer v univerzitetnih naseljih, v šolah in na delovnem mestu. Tako spletno nasilje bi bilo treba obravnavati zlasti, kadar se napadi izvajajo v velikem obsegu, na primer v obliki koordiniranega nadlegovanja s strani večjega števila ljudi. Minimalna pravila v zvezi s kaznivim dejanjem kibernetskega nadlegovanja bi morala vključevati tudi pošiljanje neželenih fotografij, videoposnetkov ali drugega podobnega gradiva, ki prikazuje spolovila, osebi (v nadaljnjem besedilu: neželeno prejemanje spolno eksplicitnih vsebin), kadar je verjetno, da bi takšno ravnanje tej osebi povzročilo resno psihološko škodo. Neželeno prejemanje spolno eksplicitnih vsebin je običajna oblika ustrahovanja in utišanja žensk. Minimalna pravila v zvezi s kaznivim dejanjem kibernetskega nadlegovanja bi morala zajemati tudi pravila o situacijah, ko se osebne informacije žrtve dajo na voljo javnosti z IKT brez privolitve žrtve, da bi druge spodbudili k povzročitvi telesne ali resne psihološke škode žrtvi (razkrivanje zasebnih informacij).

(25)

Zaradi vse večje uporabe interneta in družbenih medijev se je v zadnjih letih močno povečalo javno spodbujanje k nasilju in sovraštvu, tudi k nasilju in sovraštvu zaradi spola. Preprosto, hitro in široko razširjanje sovražnega govora v digitalnem svetu je potencirano zaradi odsotnosti zadržkov na spletu, saj domnevna anonimnost na internetu in občutek posameznika, da za svoja dejanja ne bo kaznovan, zmanjšujeta njegovo inhibicijo za sodelovanje v takem govoru. Ženske so pogosto tarča seksističnega in mizoginega sovraštva na spletu, ki lahko preraste v kazniva dejanja iz sovraštva zunaj spleta. Tako ravnanje je treba preprečiti ali prestreči v zgodnji fazi. Pri tej vrsti spodbujanja ni vedno neposrednega omenjanja spola ciljne osebe, vendar je o pristranski motivaciji mogoče sklepati iz splošne vsebine ali konteksta spodbujanja.

(26)

Pri kaznivem dejanju kibernetskega spodbujanja k nasilju ali sovraštvu se predpostavlja, da se spodbujanje ne izraža v povsem zasebnem kontekstu, temveč javno z uporabo IKT. Zato bi moralo to kaznivo dejanje zajemati razširjanje vsebin javnosti, kar bi bilo treba razumeti tako, da se z uporabo IKT da na voljo del zadevne vsebine, ki spodbuja k nasilju ali sovraštvu, potencialno neomejenemu številu oseb, in sicer se omogoči enostaven dostop do vsebine uporabnikom na splošno, ne da bi bilo potrebno nadaljnje ukrepanje osebe, ki je zagotovila vsebino, ter ne glede na to, ali te osebe dejansko dostopajo do zadevnih informacij. V skladu s tem bi bilo treba v primerih, ko dostop do vsebin zahteva registracijo ali sprejem v skupino uporabnikov, šteti, da se informacije razširjajo javnosti samo, kadar so uporabniki, ki želijo dostopati do vsebin, samodejno registrirani ali sprejeti brez človeškega dejavnika pri odločanju ali izbiranju, komu je dostop dovoljen. Pristojni organi bi morali pri ocenjevanju, ali vsebina pomeni spodbujanje k sovraštvu ali nasilju, upoštevati temeljno pravico do svobode izražanja, kot je določena v členu 11 Listine.

(27)

Da bi zagotovili pravično ravnovesje med svobodo izražanja in pregonom kaznivega dejanja kibernetskega spodbujanja k nasilju ali sovraštvu, bi morale imeti države članice možnost, da se odločijo kaznovati samo ravnanje, ki lahko moti javni red ali ki je grozilno, zlorabljajoče ali žaljivo. Uporaba teh pogojev, kadar to zahteva nacionalno pravo, ne bi smela ogroziti učinkovitosti določbe, ki opredeljuje kaznivo dejanje kibernetskega spodbujanja k nasilju ali sovraštvu.

(28)

Kazni za kazniva dejanja, opredeljena v tej direktivi, bi morale biti učinkovite, odvračilne in sorazmerne. V ta namen bi bilo treba za fizične osebe določiti najnižje ravni najvišje zaporne kazni. Najvišje zaporne kazni, določene za kazniva dejanja iz te direktive, ki so jih storile fizične osebe, bi se morale izreči vsaj za najhujše oblike teh kaznivih dejanj.

(29)

Žrtve bi morale imeti možnost, da zlahka prijavijo kazniva dejanja nasilja nad ženskami ali nasilja v družini ter predložijo dokaze, ne da bi bile podvržene sekundarni ali ponovni viktimizaciji. Izredno pomembno je, da se žrtve ob prijavi kaznivih dejanj napoti na specializirano kontaktno točko, kadar je to le mogoče, ne glede na to, ali je bila vložena kazenska ovadba. Ta kontaktna točka bi lahko bil usposobljen policist ali strokovnjak, usposobljen za pomoč žrtvam.

(30)

Države članice bi morale poleg osebne prijave zagotoviti možnost vložitve prijave prek spleta ali prek drugih dostopnih in varnih IKT za prijavo nasilja nad ženskami ali nasilja v družini, vsaj v zvezi s kibernetsko kriminaliteto deljenja intimnih ali prirejenih vsebin brez privolitve žrtve, kibernetskim zalezovanjem, kibernetskim nadlegovanjem in kibernetskim spodbujanjem k nasilju ali sovraštvu, kakor je opredeljeno v tej direktivi. Žrtve bi morale imeti možnost naložiti vsebine, povezane s svojo prijavo, kot so posnetki zaslona domnevnega nasilnega ravnanja.

(31)

Glede na specifiko nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter povečano tveganje, da bi žrtve lahko umaknile prijavo, čeprav so bile žrtve kaznivega dejanja, je pomembno, da se vsi ustrezni dokazi zberejo čim prej v skladu z veljavnimi nacionalnimi postopkovnimi pravili.

(32)

Države članice lahko žrtvam omogočijo pravno pomoč pri prijavi kaznivih dejanj, tudi brezplačno, kadar tako določa nacionalno pravo. Države članice bi morale pri ocenjevanju finančnih sredstev žrtve za namene odločanja o odobritvi pravne pomoči upoštevati dejanski dostop žrtve do njenih finančnih sredstev. Nasilje v družini lahko vključuje tudi to, da storilec kaznivega dejanja nadzira ekonomska sredstva, zato žrtve morda nimajo dejanskega dostopa do lastnih finančnih sredstev.

(33)

Pri nasilju v družini in nasilju nad ženskami, zlasti kadar je storilec kaznivega dejanja ožji družinski član ali intimni partner, so žrtve lahko pod takim pritiskom storilca, da se bojijo stopiti v stik s pristojnimi organi, tudi če je ogroženo njihovo življenje. Države članice bi zato morale zagotoviti, da njihova pravila o zaupnosti ne ovirajo zdravstvene delavce, da kadar imajo utemeljene razloge za domnevo, da obstaja tveganje za neposredno hudo telesno poškodbo, to prijavijo pristojnim organom. Prijava je upravičena, ker takih dejanj morda ne prijavijo tisti, ki jih utrpijo ali so jim neposredno priča. Podobno primere nasilja v družini ali nasilja nad ženskami, ki prizadene otroke, pogosto prepoznajo le tretje osebe, ki opazijo neobičajno otrokovo vedenje ali telesno poškodbo otroka. Otroke je treba učinkovito zaščititi pred takšnimi oblikami nasilja in čim prej sprejeti ustrezne ukrepe. Zato tudi strokovni delavci, ki pridejo v stik z otroškimi žrtvami, vključno s strokovnimi delavci v zdravstvu, socialnih službah ali izobraževanju, ne bi smeli biti omejeni z zaupnostjo, kadar imajo utemeljene razloge za domnevo, da je bila otroku povzročena huda telesna škoda. Kadar strokovni delavci prijavijo take primere nasilja, bi morale države članice zagotoviti, da ne odgovarjajo za kršitev zaupnosti. Zaščititi pa bi bilo treba varovanje poklicne skrivnosti odvetnikov v skladu s členom 7 Listine, kar je upravičeno zaradi temeljne vloge, ki jo odvetniki imajo v demokratični družbi. Kadar je tako določeno v nacionalnem pravu, bi bilo treba zaščititi tudi varovanje poklicne skrivnosti s strani duhovnika ali enakovredna načela, ki se uporabljajo za zaščito svobode veroizpovedi. Poleg tega možnost, da strokovni delavci prijavijo take primere nasilja, ne posega v nacionalna pravila o zaupnosti virov, ki se uporabljajo v okviru medijev.

(34)

Ker se primeri nasilja nad otroci redko prijavijo, bi bilo treba vzpostaviti varne in otrokom prijazne postopke prijave. To lahko vključuje zaslišanje otroka s strani pristojnih organov v preprostem in dostopnem jeziku. Države članice bi morale poskrbeti, da lahko otrokom med postopki prijave, kolikor je to mogoče, pomagajo strokovni delavci, specializirani za varstvo in podporo otrok. V nekaterih okoliščinah taka pomoč morda ni pomembna, na primer zaradi zrelosti otroka ali v primeru spletne prijave, ali kadar bi se nudenje pomoči lahko izkazalo za težavno, na primer na redko poseljenih območjih.

(35)

Pomembno je, da države članice poskrbijo, da se žrtve, ki so državljani tretjih držav, ne glede na njihov status prebivanja, ne odvrača od prijavljanja primerov nasilja nad ženskami ali nasilja v družini in da se obravnavajo nediskriminatorno glede na status prebivanja v skladu s cilji Direktive 2012/29/EU. Za zaščito vseh žrtev pred ponavljajočim se nasiljem je pomembno uporabiti pristop, osredotočen na žrtve. Še posebej bi bilo treba zagotoviti, da izvrševanje postopka vračanja na podlagi Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6) žrtvam ne preprečuje uveljavljanja pravice do zaslišanja na podlagi Direktive 2012/29/EU. Države članice se lahko v skladu z Direktivo 2008/115/ES odločijo, da izdajo nevezano dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki iz sočutja, humanitarnih razlogov ali drugih razlogov zagotavlja pravico do prebivanja državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju, in izpolnijo obveznost na podlagi navedene direktive, da se, kolikor je to mogoče, upoštevajo posebne potrebe ranljivih oseb v obdobju za prostovoljni odhod, kadar je tako obdobje odobreno na podlagi navedene direktive.

(36)

Zamude pri obravnavi prijav nasilja nad ženskami in nasilja v družini lahko ustvarijo posebno tveganje za žrtve, glede na to, da bi bile lahko še naprej v neposredni nevarnosti in da so storilci kaznivega dejanja lahko pogosto ožji družinski člani ali zakonci. Pristojni organi bi zato morali biti ustrezno usposobljeni ter imeti ustrezno strokovno znanje in učinkovita preiskovalna orodja za preiskovanje in pregon takih dejanj, ne da bi jim bilo treba odpreti specializirane službe ali enote.

(37)

Preiskave ali pregon posilstva ne bi smele biti odvisne od prijave ali kazenske ovadbe s strani žrtve ali njenega zastopnika. Podobno bi se moral kazenski postopek nadaljevati, tudi kadar žrtev umakne kazensko ovadbo. To ne posega v diskrecijsko pravico organov pregona, da ustavijo kazenski postopek iz drugih razlogov, na primer, kadar ugotovijo, da ni zadostnih dokazov za nadaljevanje kazenskega postopka.

(38)

Žrtve nasilja v družini in spolnega nasilja običajno potrebujejo takojšnjo zaščito in posebno podporo, na primer v primeru intimnopartnerskega nasilja, kjer je stopnja ponavljajočega se nasilja običajno visoka. Zato bi bilo treba individualno oceno potreb žrtve začeti čim prej, na primer takrat, ko žrtev prvič pride v stik s pristojnimi organi, čim prej po tem, ko žrtev prvič pride v stik s pristojnimi organi, ali takoj, ko se pojavi sum, da je oseba žrtev nasilja v družini ali spolnega nasilja. Taka ocena se lahko opravi preden žrtev uradno prijavi kaznivo dejanje ali na lastno pobudo pristojnih organov, če kaznivo dejanje prijavi tretja oseba.

(39)

Pri ocenjevanju potreb žrtve po zaščiti in podpori bi moralo biti glavno vodilo zagotovitev varnosti žrtve in zagotavljanje prilagojene podpore, pri čemer se med drugim upoštevajo individualne okoliščine žrtve. Okoliščine, ki zahtevajo posebno pozornost, lahko na primer vključujejo dejstvo, da je žrtev noseča, odvisnost žrtve od storilca kaznivega dejanja ali osumljenca kaznivega dejanja ali razmerje z njim, tveganje, da se žrtev vrne k storilcu kaznivega dejanja ali osumljencu, nedavno ločitev od storilca kaznivega dejanja ali osumljenca, morebitno tveganje, da se otroci uporabijo za izvajanje nadzora nad žrtvijo, tveganja za žrtve invalide in uporaba hišnih živali za izvajanje pritiska na žrtev. Upoštevati bi bilo treba tudi stopnjo psihološkega ali ekonomskega nadzora, ki ga nad žrtvijo izvaja storilec kaznivega dejanja ali osumljenec.

(40)

Da bi žrtvam zagotovili celovito podporo in zaščito, bi morali biti v oceno tveganj za žrtve in ustreznih podpornih ukrepov vključeni vsi pristojni in drugi ustrezni organi, ne zgolj organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter sodni organi, in sicer na podlagi jasnih smernic, ki jih izdajo države članice. Te smernice bi morale vključevati dejavnike, ki se upoštevajo pri oceni tveganja, ki ga predstavlja storilec kaznivega dejanja ali osumljenec, vključno z upoštevanjem dejstva, da so osumljenci, ki so že bili obtoženi lažjih kaznivih dejanj, lahko enako nevarni kot tisti, ki so bili obtoženi težjih kaznivih dejanj, zlasti kadar gre za primere nasilja v družini in zalezovanja. Pristojni organi bi morali v rednih časovnih presledkih pregledovati individualno oceno, da se poskrbi, da je rešena vsaka nova potreba po zaščiti ali podpori žrtve. Tak pregled bi se lahko na primer opravil na pomembnih točkah v postopku, kot so začetek sodnega postopka, izdaja sodbe ali odredbe, ali v okviru postopka o spremembi ureditve skrbništva ali pravice do stikov.

(41)

Da bi se izognili sekundarni in ponovni viktimizaciji, ustrahovanju in maščevanju, bi morali vzdrževani družinski člani biti deležni enakih zaščitnih ukrepov kot žrtve, razen če obstajajo znaki, da vzdrževani družinski člani nimajo posebnih potreb. Pristojni organi bi morali oceniti, ali obstajajo znaki, da vzdrževani družinski član nima posebnih potreb po zaščiti, saj, če je mogoče ugotoviti, da ni posebnih potreb po zaščiti, bi bil kakršen koli ukrep, ki bi temeljil na napačni predpostavki posebnih potreb po zaščiti, nesorazmeren. Vzdrževani družinski člani, mlajši od 18 let, so zaradi svoje ranljivosti še posebej izpostavljeni tveganju čustvene škode, ki negativno vpliva na njihov razvoj. Kadar tako določa nacionalno pravo, se lahko šteje, da so tudi drugi vzdrževani družinski člani izpostavljeni podobnemu tveganju.

(42)

Žrtve pogosto potrebujejo posebno podporo. Da bodo dejansko prejele ponujeno podporo, bi jih morali pristojni organi napotiti na ustrezne podporne službe. To bi moralo zlasti veljati, kadar se pri individualni oceni ugotovi, da ima žrtev posebne potrebe po podpori. Pri odločanju, ali naj se otroške žrtve napotijo na podporne službe, se morajo upoštevati predvsem njihove največje koristi, kot je določeno v členu 24 Listine. Države članice bi morale zagotoviti, da je podlaga za obdelavo povezanih osebnih podatkov s strani pristojnih organov zakonsko določena v skladu z ustreznimi določbami o zakonitosti obdelave iz Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (7) ter v skladu z Direktivo (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Tak zakon bi moral vključevati ustrezne zaščitne ukrepe v zvezi z osebnimi podatki, ki spoštujejo bistvo pravice do varstva podatkov, ter določati ustrezne in posebne ukrepe za zaščito temeljnih pravic in interesov posameznikov. Kadar pristojni organi za namen napotitve žrtev prenesejo njihove osebne podatke podpornim službam, bi morali zagotoviti, da so preneseni podatki omejeni na to, kar je potrebno za obveščanje teh služb o okoliščinah primera, da bi lahko žrtve prejele ustrezno podporo in zaščito. Podporna služba bi morala osebne podatke hraniti le toliko časa, kot je potrebno, v vsakem primeru pa največ pet let ali krajše obdobje, če je tako določeno v nacionalnem pravu, po zadnjem stiku med podporno službo in žrtvijo.

(43)

Države članice bi morale s potrebnimi ukrepi zagotoviti, da se lahko za učinkovito zaščito žrtev in vzdrževanih družinskih članov izrečejo odredbe o nujnih odstranitvenih ukrepih, ukrepih prepovedi približevanja, ter zaščitnih ukrepih.

(44)

Ne da bi zagotovili alternativo prijetju in pridržanju osumljencev in storilcev kaznivih dejanj, za katere še naprej velja nacionalno pravo, bi morale države članice zagotoviti, da se lahko v primerih neposredne nevarnosti, na primer kadar je škoda neizbežna ali pa je že bila povzročena in je verjetno, da bo ponovno povzročena, izrečejo odredbe o nujnih odstranitvenih ukrepih, ukrepih prepovedi približevanja ali zaščitnih ukrepih, ter da so v takih ustreznih primerih in kadar se na podlagi nacionalnega prava take odredbe izrečejo na predlog žrtve, žrtve obveščene o možnosti, da zaprosijo za take odredbe.

(45)

Odredbe o zaščitnih ukrepih lahko vključujejo prepoved storilcu kaznivega dejanja ali osumljencu, da vstopi v nekatere kraje, da se žrtvi ali vzdrževanim osebam približa na krajšo razdaljo od predpisane ali da z njima stopi v stik, tudi prek uporabe spletnih vmesnikov. Odredbe lahko po potrebi vključujejo tudi prepoved posedovanja strelnega ali smrtonosnega orožja. Odredbe o nujnih odstranitvenih ukrepih, ukrepih prepovedi približevanja ali zaščitnih ukrepih bi bilo treba izreči za določeno obdobje ali do njihove spremembe ali razveljavitve.

(46)

Z elektronskim spremljanjem je mogoče po potrebi zagotoviti spoštovanje odredb o nujnih odstranitvenih ukrepih, ukrepih prepovedi približevanja ali zaščitnih ukrepih, zabeležiti dokaze o kršitvah teh odredb o zaščitnih ukrepih ter okrepiti spremljanje nad storilci kaznivih dejanj. Kadar se le da, je ustrezno in potrebno, bi bilo treba ob upoštevanju okoliščin primera in pravne narave postopka razmisliti o elektronskem spremljanju, da se zagotovi izvrševanje odredb o nujnih odstranitvenih ukrepih, ukrepih prepovedi približevanja ali zaščitnih ukrepih. Kadar se uporablja elektronsko spremljanje, bi morale biti žrtve vedno obveščene o njegovih zmogljivostih in omejitvah.

(47)

Za zagotovitev učinkovitosti odredb o nujnih odstranitvenih ukrepih, ukrepih prepovedi približevanja ali zaščitnih ukrepih bi bilo treba kršitve takih ukrepov sankcionirati. Te sankcije so kazenske ali nekazenske narave in lahko vključujejo zaporne kazni, denarne kazni ali sankcijo, ki je učinkovita, sorazmerna in odvračilna. Bistveno je, da imajo žrtve možnost, da so obveščene o kršitvi izrečenih odredb o nujnih odstranitvenih ukrepih, ukrepih prepovedi približevanja ali zaščitnih ukrepih, kadar bi taka kršitev lahko vplivala na njihovo varnost. Ker lahko kršitve izrečenih odredbe o nujnih odstranitvenih ukrepih, ukrepih prepovedi približevanja ali zaščitnih ukrepih povečajo tveganja in zahtevajo dodatno zaščito, bi bilo treba po prijavljeni kršitvi po potrebi razmisliti o spremembi individualne ocene.

(48)

S predložitvijo dokazov o preteklem spolnem vedenju, spolni usmerjenosti ali načinu oblačenja žrtev z namenom izpodbijanja njihove verodostojnosti in odsotnosti privolitve v primerih spolnega nasilja, zlasti v primerih posilstva, se lahko nadaljujejo ali okrepijo škodljivi stereotipi o žrtvah in povzroči ponovna ali sekundarna viktimizacija. Zato bi morale države članice zagotoviti, da so dokazi o preteklem spolnem vedenju žrtve ali z njim povezanimi drugimi vidiki njenega zasebnega življenja dovoljeni le, kadar je treba oceniti posebno vprašanje v zadevnem primeru ali za uveljavljanje pravice do obrambe.

(49)

Glede na edinstvene posebnosti in okoliščine kaznivih dejanj nasilja nad ženskami in nasilja v družini, imajo smernice za organe preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter organe pregona inherentno vrednost. Zaradi posebne ranljivosti žrtev so smernice o tem, kako jih je treba obravnavati v vsaki fazi postopka, bistvene za ozaveščanje in preprečevanje ponovne viktimizacije pri odpravljanju teh vrst kaznivih dejanj. Smernice za organe pregona je mogoče razumeti kot postopkovni priročnik in referenco za dobro prakso. Specislistične službe za ženske lahko še posebej v zvezi z navezovanjem stika z žrtvami in njihovo obravnavo v skladu z njihovimi edinstvenimi okoliščinami in izkušnjami, nudijo strokovne nasvete in smernice na podlagi vsakodnevnih stikov, ki jih imajo z žrtvami. Države članice se spodbuja, da se pri oblikovanju in spremembi smernic posvetujejo in sodelujejo s specialističnimi službami za ženske. Države članice bi morale pregledati svoje smernice za organe preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter organe pregona, kadar pride do pomembnih sprememb v njihovih pravnih okvirih ali družbi na splošno. To bi lahko vključevalo primere, v katerih se obstoječa zakonodaja ali ustaljena sodna praksa pomembno spremeni ali kadar se pojavijo novi trendi ali oblike nasilja, predvsem kadar zaradi tehnološkega razvoja pride do novih oblik kibernetskega nasilja.

(50)

Zaradi zapletenosti in teže kaznivih dejanj nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter posebnih potreb žrtev po podpori bi morale države članice poskrbeti, da imenovani organi zagotavljajo dodatno podporo in ukrepajo za preprečevanje takih kaznivih dejanj. Nacionalni organi za enakost, ustanovljeni v skladu z Direktivo Sveta 2004/113/ES (9) in direktivama 2006/54/ES (10) in 2010/41/EU (11) Evropskega parlamenta in Sveta, imajo glede na svoje strokovno znanje na področju diskriminacije zaradi spola dobro izhodišče za izpolnjevanje teh nalog. Da bi lahko ti organi učinkovito opravljali svoje naloge, bi jim morale države članice zagotoviti zadostne človeške in finančne vire.

(51)

Nekatera kazniva dejanja, ki jih zajema ta direktiva, vključujejo večje tveganje ponavljajoče se, dolgotrajne ali celo trajne viktimizacije. To tveganje se pojavi zlasti v zvezi s kaznivimi dejanji, pri katerih se z uporabo IKT da na voljo dostop do vsebin, ki so rezultat kaznivih dejanj kibernetskega nasilja, saj je mogoče take vsebine preprosto in hitro distribuirati v velikem obsegu, njihovo odstranjevanje pa je pogosto težavno. To tveganje običajno ostane tudi po obsodbi storilca kaznivega dejanja. Zato bi za učinkovito zaščito pravic žrtev teh kaznivih dejanj države članice morale sprejeti ustrezne ukrepe za takojšnjo odstranitev zadevnih vsebin. Ker odstranitev vsebin pri viru morda ni vedno izvedljiva, na primer zaradi pravnih ali praktičnih težav v zvezi z izvršitvijo ali uveljavitvijo odredbe o odstranitvi, bi bilo treba državam članicam dovoliti tudi, da določijo ukrepe za takojšnje onemogočenje dostopa do takih vsebin.

(52)

Določbe te direktive o odredbah in drugih ukrepih za odstranitev zadevnih vsebin in onemogočenje dostopa do njih ne bi smele vplivati na zadevna pravila iz Uredbe (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta (12). Navedene odredbe bi morale biti zlasti skladne s prepovedjo nalaganja splošnih obveznosti spremljanja ali aktivnega ugotavljanja dejstev in s posebnimi zahtevami iz navedene uredbe glede odredb o odstranitvi nezakonitih vsebin na spletu.

(53)

Ukrepi za takojšnjo odstranitev vsebin ali onemogočanje dostopa do njih, bi morali vključevati zlasti pooblastitev nacionalnih organov za izdanje odredb, s katerimi ponudnikom storitev gostovanja odredijo odstranitev enega ali več določenih delov zadevnih vsebin ali onemogočenje dostopa do njih. Nacionalni organi bi morali imeti možnost odredbe o onemogočenju dostopa nasloviti tudi na druge ustrezne ponudnike posredniških storitev.

(54)

Vsi ukrepi za odstranitev ali onemogočenje dostopa, vključno in predvsem z odredbami za odstranitev ali onemogočanje dostopa, lahko vplivajo tudi na pravice in interese strani, drugih kot so žrtve, na primer ponudnikov vsebin, ponudnike storitev gostovanja, katerih storitve so lahko uporabljene, in končne uporabnike teh storitev, ter na splošni interes. Zato bi bilo treba zagotoviti, da se lahko take odredbe in drugi ukrepi sprejmejo le na pregleden način in da so zagotovljeni ustrezni zaščitni ukrepi, s katerimi se zagotovi, da ostanejo omejeni na to, kar je potrebno in sorazmerno, da je zagotovljena pravna varnost, da lahko ponudniki storitev gostovanja, drugi ponudniki posredniških storitev in ponudniki vsebin uveljavljajo svojo pravico do učinkovitega pravnega varstva v skladu z nacionalnim pravom ter da se vzpostavi pravično ravnotežje med vsemi zadevnimi pravicami in interesi, vključno s temeljnimi pravicami vseh zadevnih strani v skladu z Listino. Pomembno je, da se vse zadevne pravice in interesi pretehtajo za vsak primer posebej.

(55)

Ker so vsebine, ki so predmet odredb ali drugih ukrepov, sprejetih na podlagi te direktive za odstranitev teh vsebin ali onemogočenje dostopa do njih, lahko pomembne za preiskavo ali pregon zadevnih kaznivih dejanj po kazenskem pravu, bi bilo treba sprejeti potrebne ukrepe, da se pristojnim organom omogoči pridobitev ali zavarovanje takih vsebin, kadar je to potrebno. Ti ukrepi bi lahko na primer vključevali zahtevo, da ustrezni ponudniki storitev gostovanja ali drugi ustrezni ponudniki posredniških storitev posredujejo zadevne vsebine tem organom ali da jih shranijo za omejeno obdobje, ki ne presega tistega, kar je potrebno. Vsi takšni ukrepi bi morali zavarovati vsebine, ostati omejeni na to, kar je razumno in sorazmerno, in biti v skladu z veljavnimi pravili o varstvu osebnih podatkov.

(56)

Da bi se izognili sekundarni viktimizaciji, bi morale imeti žrtve možnost pridobiti odškodnino med kazenskim postopkom.

(57)

Strokovne podporne službe bi morale zagotavljati podporo žrtvam vseh oblik nasilja nad ženskami in nasilja v družini, vključno s spolnim nasiljem, pohabljanjem ženskih spolovil, prisilno poroko, prisilnim splavom in sterilizacijo, spolnim nadlegovanjem ter različnimi oblikami kibernetskega nasilja. Žrtvam bi bilo treba ponuditi specialistične podporne storitve ne glede na to, ali so vložile uradno prijavo.

(58)

Specialistične podporne službe bi morale žrtvam ponujati podporo, ki je prilagojena njihovim posebnim potrebam. Tako podporo bi morala nuditi oseba istega spola, kadar je to zahtevano ali ustrezno in kadar je ta oseba na voljo. Na podlagi zahtev iz Direktive 2012/29/EU je treba pravni okvir dopolniti, da se zagotovi, da se specialističnim podpornim službam nudijo vsa potrebna orodja, da bodo lahko omogočale ciljno usmerjeno in celovito podporo žrtvam glede na njihove posebne potrebe. Tovrstne specialistične storitve bi se lahko zagotavljalo poleg storitev splošnih služb za podporo žrtvam ali kot sestavni del teh služb, te pa bi se nato lahko obrnile na obstoječe subjekte, ki nudijo specialistično podporo, kot so specialistilne podporne službe za ženske. Specialistično podporo lahko zagotovijo javni organi, organizacije za podporo žrtvam ali druge nevladne organizacije, ob upoštevanju geografije in demografske sestave držav članic. Ti organi ali organizacije bi morali imeti zadostne človeške in finančne vire. Kadar storitve opravljajo nevladne organizacije, pa bi morale države članice zagotoviti, da prejemajo ustrezna sredstva.

(59)

Specialistične službe za ženske imajo lahko pomembno vlogo pri svetovanju in podpori žrtvam, vključno s centri za podporo ženskam, zatočišči za ženske, telefonskimi številkami za pomoč, kriznimi centri za žrtve posilstva, napotitvenimi centri za žrtve spolnega nasilja in storitvami primarne preventive. Lahko jih zagotavljajo tudi nevladne organizacije, ki jih vodijo ženske.

(60)

Žrtve nasilja imajo običajno več različnih potreb po zaščiti in podpori. Da bi se te potrebe učinkovito obravnavale, bi morale države članice zagotoviti specialistične podporne storitve v istih prostorih, prek usklajevalne kontaktne točke ali z omogočanjem dostopa do takih storitev prek spletnega dostopa „vse na enem mestu“. Z dostopom vse na enem mestu bi zagotovili, da imajo tudi žrtve na oddaljenih območjih ali tiste, ki fizično ne morejo dostopati do takih specialističnih podpornih storitev, dostop do takih storitev. Dostop vse na enem mestu bi moral vključevati vsaj vzpostavitev enotnega in posodobljenega spletišča, na katerem so na voljo vse ustrezne informacije o razpoložljivih storitvah podpore in zaščite ter napotitev na dostop do njih. Takšno spletišče bi moralo upoštevati zahteve glede dostopnosti za invalide.

(61)

Žrtve imajo zaradi travme edinstvene potrebe po podpori. Specialistične podporne službe bi morale žrtvam nuditi pomoč, ki bo krepila njihovo vlogo in jim pomagala v procesu okrevanja. Specialistične podporne službe bi morale biti na voljo v zadostnem številu in ustrezno porazdeljene po ozemlju vsake države članice, pri čemer bi bilo treba upoštevati geografijo in demografsko sestavo zadevne države članice ter ponudbo spletnih sredstev. Zato mora biti specialistična podpora, kadar je mogoče, na voljo v jeziku, ki ga žrtev razume, in prilagojena njeni starosti.

(62)

Specialistične podporne službe, vključno z zatočišči in kriznimi centri za žrtve posilstva, bi bilo treba v kriznih in izrednih razmerah, tudi med zdravstvenimi krizami, šteti za bistvene. Cilj bi moral biti, da se te storitve še naprej nudijo v razmerah, ko se povečuje število primerov nasilja v družini in nasilja nad ženskami.

(63)

Pomoč in podporo žrtvam bi bilo treba zagotoviti pred in med kazenskim postopkom ter za ustrezno obdobje po njem, na primer če je še vedno potrebno zdravljenje za obravnavo hudih fizičnih ali psiholoških posledic nasilja ali če je ogrožena varnost žrtve, zlasti zaradi njenih izjav v navedenem postopku.

(64)

Travmatična narava spolnega nasilja, vključno s posilstvom, zahteva izrazito občutljiv odziv usposobljenega in specializiranega osebja. Žrtve spolnega nasilja potrebujejo takojšnjo pomoč pri travmi v kombinaciji s takojšnjimi sodnomedicinskimi preiskavami, da se zavarujejo dokazi, potrebni za prihodnji pregon. Krizni centri za žrtve posilstva ali napotitveni centri za žrtve spolnega nasilja bi morali biti na voljo v zadostnem številu in ustrezno porazdeljeni po ozemlju vsake države članice, ob upoštevanju geografije in demografske sestave zadevne države članice. Takšni centri so lahko del obstoječega sistema zdravstvenega varstva v državi članici. Podobno tudi žrtve pohabljanja ženskih spolovil, ki so pogosto deklice, običajno potrebujejo ciljno usmerjeno podporo. Države članice bi morale zato zagotoviti namensko podporo, prilagojeno tem žrtvam. Glede na edinstvene okoliščine žrtev takih kaznivih dejanj in njihovo ranljivost, povezano s temi dejanji, bi bilo treba tako specialistično podporo zagotavljati z najvišjimi standardi zasebnosti in zaupnosti.

(65)

Spolno nadlegovanje pri delu se v direktivah 2004/113/ES, 2006/54/ES in 2010/41/EU obravnava kot oblika diskriminacije zaradi spola. Spolno nadlegovanje pri delu ima znatne negativne posledice za žrtve in tudi za delodajalce. Žrtvam in delodajalcem bi bilo treba zagotoviti notranje ali zunanje svetovalne storitve, kadar je spolno nadlegovanje pri delu na podlagi nacionalnega prava izrecno opredeljeno kot kaznivo dejanje. Take storitve bi morale vključevati informacije o načinih ustreznega obravnavanja primerov spolnega nadlegovanja pri delu in razpoložljivih pravnih sredstvih za odstranitev storilca kaznivega dejanja z delovnega mesta.

(66)

Države članice se spodbuja, naj zagotovijo, da so nacionalne telefonske številke za pomoč na voljo brezplačno prek enotne številke na ravni Unije, tj. 116 016, poleg obstoječih nacionalnih številk, in stalno dosegljive. Javnost bi morala biti ustrezno obveščena o obstoju in uporabi enotne številke. Moralo bi biti mogoče, da takšne telefonske številke za pomoč upravljajo specialistične podporne službe, vključno s specialističnimi podpornimi službami za ženske, v skladu z nacionalno prakso. Obstoječi ponudniki telefonskih številk za pomoč, vključno z nevladnimi organizacijami, imajo bogate izkušnje z zagotavljanjem tovrstnih storitev. Podpora, zagotovljena prek takih telefonskih številk za pomoč, bi morala vključevati krizno svetovanje in zagotavljanje informacij žrtvam o storitvah, ki se zagotavljajo osebno, kot so zatočišča, specialistične podporne službe, druge ustrezne socialne in zdravstvene službe ali policija. Telefonske številke za podporo žrtvam kaznivih dejanj bi morale imeti možnost, da žrtve po potrebi in na zahtevo napotijo na specialistične podporne službe, specialistične telefonske številke za pomoč ali oboje.

(67)

Zatočišča in druga ustrezna začasna nastanitev za žrtve kaznivih dejanj imajo ključno vlogo pri zaščiti žrtev pred nasilnimi dejanji. Poleg varnega mesta za bivanje bi morala ponujati tudi potrebno podporo pri medsebojno prepletenih težavah, povezanih z zdravjem, vključno z duševnim zdravjem, in finančnim položajem žrtev ter dobrobitjo njihovih otrok, da bi žrtve na koncu pripravila na samostojno življenje. Države članice bi morale poskrbeti, da je na voljo zadostno število zatočišč in druge ustrezne začasne nastanitve. Namen izraza „zadostno število“ je zagotoviti, da bodo potrebe vseh žrtev izpolnjene, tako v smislu števila zatočišč kot tudi strokovne podpore. V končnem poročilu o dejavnosti delovne skupine Sveta Evrope proti nasilju nad ženskami, vključno v družini, iz septembra 2008 se priporoča, naj bo v vsaki regiji na voljo varna nastanitev v specializiranih zatočiščih za ženske, in sicer z enim družinskim prostorom na 10 000 prebivalcev. Vendar bi moralo biti število zatočišč odvisno od realne ocene dejanskih potreb. Identiteta žrtev, ki bivajo v teh zatočiščih, bi morala zaradi varnosti žensk ostati zaupna. Zatočišča bi morala biti ustrezno opremljena za obravnavanje posebnih potreb žensk, kar med drugim pomeni zagotavljanje zatočišč, namenjenih samo ženskam. Zatočišča in druga ustrezna začasna nastanitev bi morala biti na voljo vzdrževanim družinskim članom, mlajšim od 18 let. Kljub temu sta varnost in dobro počutje žrtev, ki bivajo v teh zatočiščih in nastanitvi, še naprej glavna prednostna naloga, zlasti kadar žrtve in vzdrževani družinski člani, ki bodo kmalu odrasli, delijo nastanitev. Kadar zatočišča niso brezplačna in države članice od žrtev, ki prebivajo v zatočiščih ali začasni nastanitvi, zahtevajo prispevek, bi moral biti ta prispevek cenovno dostopen in ne bi smel ovirati dostopa žrtev do zatočišč ali začasne nastanitve. Zatočišča bi morala priskrbeti usposobljeno in specializirano osebje, ki bo delalo z žrtvami in jim nudilo podporo.

(68)

Za učinkovito obravnavanje negativnih posledic za otroke bi morali podporni ukrepi za otroke vključevati strokovno psihološko svetovanje, prilagojeno starosti, razvojnim potrebam in individualnim okoliščinam otroka, po potrebi skupaj s pediatrično oskrbo, in biti zagotovljeni takoj, ko imajo pristojni organi utemeljene razloge za domnevo, da so otroci morda žrtve, vključno z otroškimi pričami. Glavno vodilo pri zagotavljanju podpore otrokom bi morale biti pravice otroka, kot so določene v členu 24 Listine.

(69)

Glede na to, da imajo otroci, katerih starš je bil ubit zaradi nasilja nad ženskami ali nasilja v družini, posledice za vse življenje, bi morale države članice zagotoviti, da bodo lahko imeli ti otroci v celoti koristi od te direktive, zlasti s ciljno usmerjenimi zaščitnimi in podpornimi ukrepi, tudi med vsemi ustreznimi sodnimi postopki.

(70)

Da se zagotovi varnost otrok med morebitnimi obiski storilca kaznivega dejanja ali osumljenca, ki je imetnik starševske odgovornosti s pravico do stikov, kot je določeno v veljavnih pravilih nacionalnega civilnega prava, bi morale države članice zagotoviti, da so na voljo nadzorovani nevtralni prostori, vključno z uradi organov za zaščito ali socialno varstvo otrok, da lahko takšni obiski tam potekajo ob upoštevanju otrokove največje koristi. Po potrebi bi morali obiski potekati v prisotnosti strokovnega osebja organov za zaščito ali socialno varstvo otrok. Kadar je treba zagotoviti začasno nastanitev, bi morali biti otroci prednostno nastanjeni skupaj z imetnikom starševske odgovornosti, ki ni storilec kaznivega dejanja ali osumljenec. Pri tem bi bilo treba vedno upoštevati otrokove največje koristi.

(71)

Žrtve, ki doživljajo presečno diskriminacijo, so izpostavljene večjemu tveganju nasilja. To bi lahko bile ženske z invalidnostmi, ženske z izvedeno pravico do prebivanja ali ženske z izvedenim dovoljenjem za prebivanje, priseljenke brez dokumentov, prosilke za mednarodno zaščito, ženske, ki bežijo pred oboroženimi spopadi, brezdomne ženske, ženske z manjšinskim rasnim ali etničnim ozadjem, ženske na podeželju, ženske, ki se ukvarjajo s prostitucijo, ženske z nizkimi dohodki, ženske v pridržanju, lezbijke, geji, biseksualci, transspolne ali interspolne osebe, starejše ženske ali ženske z motnjami zaradi uživanja alkohola in drog. Žrtve, ki doživljajo presečno diskriminacijo, bi morale zato prejeti posebno zaščito in podporo.

(72)

Ženske z invalidnostmi nesorazmerno doživljajo nasilje nad ženskami in nasilje v družini, zaradi invalidnosti pa imajo pogosto težave pri dostopu do zaščitnih in podpornih ukrepov. Države članice bi zato morale zagotoviti, da lahko ženske z invalidnostmi enako kot druge osebe celoti uveljavljajo pravice iz te direktive, pri tem pa ustrezno pozornost nameniti posebni ranljivosti teh žrtev in njihovim verjetnim težavam pri iskanju pomoči.

(73)

Ukrepi za preprečevanje nasilja nad ženskami in nasilja v družini bi morali temeljiti na celovitem pristopu, ki bi ga sestavljali primarni, sekundarni in terciarni preventivni ukrepi. Primarni preventivni ukrepi bi morali biti namenjeni preprečevanju nasilja, preden se pojavi, in bi lahko vključevali ukrepe, kot so kampanje ozaveščanja in ciljno usmerjeni izobraževalni programi, s katerimi bi izboljšali razumevanje širše javnosti o vseh pojavnih oblikah nasilja in njihovih posledicah ter otroke že v rani mladosti ozavestili o privolitvi v medosebnih odnosih. Sekundarni preventivni ukrepi bi morali biti usmerjeni v zgodnje odkrivanje nasilja in preprečevanje njegovega napredovanja ali stopnjevanja. Terciarni preventivni ukrepi pa bi se morali osredotočati na preprečevanje ponovitve kaznivega dejanja in ponovne viktimizacije ter na ustrezno obravnavanje posledic nasilja, vključevali pa bi lahko spodbujanje posredovanja navzočih oseb, vzpostavitev centrov za zgodnje posredovanje in intervencijskih programov.

(74)

Države članice bi morale sprejeti ustrezne preventivne ukrepe. Ti bi lahko vključevali kampanje ozaveščanja za boj proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini. Preprečevanje bi lahko potekalo tudi v formalnem izobraževanju, zlasti s krepitvijo spolne vzgoje, socialno-čustvenih kompetenc in empatije ter učenja, kako razvijati zdrave in spoštljive odnose. Države članice bi morale ob upoštevanju jezikovnih ovir ter različnih ravni pismenosti in sposobnosti ukrepe ciljno usmeriti v skupine, ki so izpostavljene večjemu tveganju, vključno z otroki, ob upoštevanju njihove starosti in zrelosti, pa tudi invalidi, osebami z motnjami zaradi uživanja alkohola in drog ter lezbijkami, geji, biseksualci, transspolnimi ali interspolnimi osebami.

(75)

Države članice bi morale sprejeti ukrepe za preprečevanje utrjevanja škodljivih spolnih stereotipov, da bi izkoreninile idejo o podrejenosti žensk ali o stereotipnih vlogah žensk in moških. To bi lahko vključevalo tudi ukrepe za zagotovitev, da se kultura, običaji, vera, tradicija ali čast ne dojemajo kot opravičilo za kazniva dejanja nasilja nad ženskami ali nasilja v družini oziroma niso razlog za njihovo milejšo obravnavo. Preventivni ukrepi bi morali moške in dečke spodbujati, da delujejo kot pozitivni vzorniki v podporo enakosti med moškimi in ženskami, hkrati pa bi morali biti usmerjeni v premagovanje stereotipov, ki moške odvračajo od iskanja pomoči v primerih nasilja nad njimi. Ker so otroci že od zgodnjega otroštva izpostavljeni spolnim vlogam, ki oblikujejo njihovo dojemanje samih sebe in vplivajo na njihove izobraževalne in poklicne izbire ter pričakovanja glede njihove vloge kot žensk in moških skozi vse življenje, je bistveno, da se spolni stereotipi obravnavajo že v okviru vzgoje in varstva predšolskih otrok.

(76)

Da bi vire usmerili tja, kjer so najbolj potrebni, bi morala biti zahteva po sprejetju preventivnih ukrepov, ki bodo namenjeni ozaveščanju o pohabljanju ženskih spolovil in prisilnih porokah, ter obseg teh ukrepov sorazmerna s številom oseb, ki so v zadevni državi članici izpostavljeni tveganju te prakse oziroma jih je ta praksa prizadela.

(77)

Da se zagotovi, da so žrtve prepoznane ter prejmejo ustrezno podporo in zaščito, bi morale države članice poskrbeti, da se uradniki, ki bodo verjetno prišli v stik z žrtvami, udeležijo usposabljanj in prejmejo ciljno usmerjene informacije. Za sodne uslužbence bi moralo biti to usposabljanje obvezno le, če je verjetno, da bodo prišli v stik z žrtvami, in le do ravni, ki bo ustrezala njihovemu stiku z žrtvami. Spodbujati bi bilo treba usposabljanje odvetnikov, tožilcev in sodnikov ter javnih uslužbencev, ki izvajajo podporne storitve za žrtve ali storitve obnavljalne pravičnosti. To usposabljanje bi moralo po potrebi vključevati izobraževanje o specialističnih podpornih službah, na katere bi bilo treba napotiti žrtve, ali strokovno usposabljanje, če je pri njihovem delu poudarek na žrtvah s posebnimi potrebami, in posebno usposabljanje iz psihologije. Usposabljanje bi moralo obravnavati tveganje za ustrahovanje in njegovo preprečevanje, ponovno in sekundarno viktimizacijo ter razpoložljivost zaščitnih in podpornih ukrepov za žrtve. Za preprečevanje in ustrezno obravnavo primerov spolnega nadlegovanja pri delu bi se morale usposabljanja udeležiti tudi osebe z nadzornimi funkcijami, kadar je spolno nadlegovanje pri delu na podlagi nacionalnega prava izrecno opredeljeno kot kaznivo dejanje. Te osebe bi morale prejeti tudi informacije o tveganju nasilja s strani tretjih oseb. „Nasilje tretjih oseb“ pomeni nasilje, ki so mu zaposleni lahko izpostavljeni na delovnem mestu in ga ne izvaja kdo od sodelavcev, ter vključuje primere, kot je pacientovo spolno nadlegovanje medicinskih sester.

(78)

Da bi vzpostavile celovit pristop k preprečevanju vseh oblik nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njim, bi morale države članice poskrbeti, da se ustrezni uradniki in strokovni delavci udeležijo usposabljanja o usklajenem večdisciplinarnem sodelovanju, da bi zagotovili, da ustrezne vladne službe in organi hitro obravnavajo napotene primere in da so v obravnavo teh primerov vključeni ustrezni strokovni delavci, tudi s področja medicine, prava, izobraževanja in socialnih služb. Države članice bi se morale same odločiti, kako bodo organizirale tako usposabljanje. Obveznosti iz te direktive se ne bi smele razlagati kot poseg v avtonomijo visokošolskih ustanov.

(79)

Za zmanjšanje nezadostnega prijavljanja bi se morale države članice povezati z organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj glede razvoja usposabljanja, zlasti o škodljivih spolnih stereotipih, pa tudi glede preprečevanja kaznivih ravnanj, saj so ti organi običajno v tesnem stiku s skupinami z večjim tveganjem in z žrtvami.

(80)

Vzpostaviti bi bilo treba intervencijske programe za preprečevanje in zmanjšanje tveganja storitve kaznivih dejanj nasilja nad ženskami ali nasilja v družini ali njihove ponovitve. Intervencijske programe bi morali izvajati usposobljeni in izkušeni strokovni delavci. Intervencijski programi bi morali biti posebej namenjeni zagotavljanju varnih odnosov in učenju storilcev kaznivih dejanj ali oseb, pri katerih obstaja tveganje, da bodo storile nasilno dejanje, kako se nenasilno vesti v medosebnih odnosih in kako se zoperstaviti nasilnim vedenjskim vzorcem. Države članice bi lahko za intervencijske programe uporabile skupne standarde in smernice, ki jih je pripravil Evropski inštitut za enakost spolov.

(81)

Informacije o intervencijskih programih, ki so na voljo, bi bilo treba sporočiti storilcu ali osumljencu storitve kaznivega dejanja nasilja, zajetega s to direktivo, kateremu je bila izrečena odredba o nujnih odstranitvenih ukrepih, ukrepih prepovedi približevanja ali zaščitnih ukrepih.

(82)

V zvezi s kaznivimi dejanji, ki pomenijo posilstvo, bi bilo treba storilce spodbujati k udeležbi v intervencijskih programih, da bi se zmanjšalo tveganje ponovitve kaznivega dejanja.

(83)

Države članice bi morale sprejeti in izvajati učinkovite, celovite in usklajene politike, ki bi zajemale vse ustrezne ukrepe za preprečevanje vseh oblik nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boj proti njim. Te politike bi morale v središče vseh ukrepov postaviti pravice žrtev. Države članice bi morale imeti diskrecijsko pravico, da v skladu z načelom procesne avtonomije držav članic odločijo, kateri organi so imenovani ali ustanovljeni kot uradni organi, pristojni za usklajevanje, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje politik in ukrepov za preprečevanje vseh oblik nasilja, ki jih zajema ta direktiva, in boj proti njim, pod pogojem, da imajo ti organi potrebne kompetence za opravljanje nalog iz te direktive. Države članice bi morale zagotoviti minimalno usklajevanje politike na centralni ravni, po potrebi pa tudi na regionalni ali lokalni ravni, v skladu z nacionalnim pravom ter brez poseganja v razdelitev pristojnosti v vsaki državi članici. To usklajevanje bi lahko bilo del nacionalnih akcijskih načrtov

(84)

Organizacije civilne družbe, vključno z nevladnimi organizacijami, ki delajo z žrtvami, zajemajo širok nabor akterjev z različnimi vlogami in mandati. Take organizacije prispevajo dragoceno strokovno znanje, njihovo sodelovanje in prispevki pa bi lahko bili koristni pri oblikovanju, izvajanju in s tem povezanem spremljanju vladnih politik.

(85)

Države članice bi morale v okviru prizadevanj za boj proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini sprejeti nacionalne akcijske načrte.

(86)

Da bi lahko žrtve kaznivih dejanj kibernetskega nasilja, opredeljenega v tej direktivi, učinkovito uveljavljale svoje pravice do odstranitve nezakonitih vsebin, povezanih s takimi kaznivimi dejanji, bi morale države članice spodbujati samoregulativno sodelovanje med ustreznimi ponudniki posredniških storitev. Za zagotovitev zgodnjega odkrivanja takih vsebin in učinkovitega ukrepanja v zvezi z njimi ter za zagotovitev ustrezne pomoči in podpore žrtvam teh kaznivih dejanj, bi morale države članice spodbuditi tudi uvedbo novih ali ozaveščanje o že obstoječih prostovoljnih samoregulativnih ukrepih, kot so kodeksi ravnanja. V tako spodbujanje bi morali biti zajeti samoregulativni ukrepi za odkrivanje sistematičnih tveganj, zlasti da bi okrepili mehanizme za boj proti kibernetskemu nasilju in izboljšali usposabljanje zaposlenih pri ponudnikih posredniških storitev, ki skrbijo za preprečevanje nasilja ter nudijo pomoč in podporo žrtvam. Taki samoregulativni ukrepi bi lahko dopolnjevali ukrepe na ravni Unije, zlasti na podlagi Uredbe (EU) 2022/2065.

(87)

Izmenjava dobrih praks in posvetovanje v posameznih primerih v okviru pooblastil Eurojusta, Evropske pravosodne mreže v kazenskih zadevah in drugih ustreznih agencij Unije bi lahko bila zelo dragocena pri preprečevanju vseh oblik nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njim.

(88)

Politike za ustrezen boj proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini se lahko oblikujejo le na podlagi celovitih in primerljivih razčlenjenih podatkov. Za učinkovito spremljanje razvoja razmer v državah članicah so države članice pozvane tudi, naj redno izvajajo raziskave. To bi lahko storile z uporabo usklajene metodologije Komisije (Eurostata).

(89)

Države članice bi morale zagotoviti, da so podatki, zbrani za namene te direktive, omejeni na to, kar je nujno potrebno za podporo spremljanju razširjenosti in trendov nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter za oblikovanje novih strategij politik na tem področju. Države članice bi morale Evropskemu inštitutu za enakost spolov posredovati zahtevane podatke, da se omogočijo primerljivost, ocena in analiza teh podatkov na ravni Unije.

(90)

Vsaka obdelava osebnih podatkov v skladu s to direktivo, vključno z izmenjavo ali posredovanjem osebnih podatkov s strani pristojnih organov, mora potekati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 ter direktivama 2002/58/ES (13) in (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta. Vsaka obdelava osebnih podatkov s strani institucij, organov, uradov ali agencij Unije mora potekati v skladu z uredbami (EU) 2016/794 (14), (EU) 2018/1725 (15), (EU) 2018/1727 (16) in (EU) Evropskega parlamenta in Sveta ali drugimi pravili Unije o varstvu podatkov, ki se uporabljajo.

(91)

Ta direktiva določa minimalna pravila, zato lahko države članice sprejmejo ali ohranijo strožja kazenskopravna pravila v zvezi z opredelitvijo kaznivih dejanj in kazni na področju nasilja nad ženskami. Države članice lahko v zvezi z določbami te direktive glede pravic žrtev uvedejo ali ohranijo določbe z višjimi standardi, vključno s tistimi, ki žrtvam zagotavljajo višjo raven zaščite in podpore.

(92)

Ker ciljev te direktive, in sicer preprečevanja nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boja proti njima po vsej Uniji na podlagi skupnih minimalnih pravil, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov predvidenih ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(93)

V skladu s členom 3 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, je Irska s pismom z dne 22. junija 2022 podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive.

(94)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v tej državi ne uporablja.

(95)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 5. aprila 2022 –