Društvo Dobrnič, ki je tudi član Ženskega lobija Slovenije, je danes, 21.4.2023, v Ljubljani organiziralo demonstracijo z namenom ohranitve spomina na ženske demonstracije pred 80. leti. Bile so to takrat edinstvene demonstracije v okupirani Evropi, saj so ženske od okupatorja pogumno zahtevale človeški odnos in spoštovanje človekovih pravic.
O ženskih demonstracijah v letu 1943 v Ljubljani si lahko več preberete v prispevku avtorice Vide Deželak-Barič: Ženske demonstracije v Ljubljani 1943, objavljenem v Prispevki za novejšo zgodovino XLIII - 2/2003
Današnja demonstracija je potekala pod geslom
Ženske za svobodo, enakost, mir 1943. In danes!
Video posnetek si lahko ogledate tukaj.
Obiskali in poklonili smo se pred tremi spomeniki, posvečenimi ženskim demonstracijam leta 1943.
Najprej smo se zbrali na Pogačarjevem trgu, kjer se nam je pridružila in spregovorila dr. Asta Vrečko, ministrica za kulturo.
Med drugim je ministrica dejala, da spomeniki ženskim demonstracijam v Ljubljani, posebej spomenik na Pogačarjevem trgu, odsevajo tudi zgodovino boja žensk za enakost in pravico. Ženske so si po njenih besedah same "izborile volilno pravico in se borile za enakopravno mesto v družbi. Borile so se proti okupatorju in protestirale proti zaprtju njihovih družinskih članov. V Ljubljani so bile ključne ustvarjalke odporniškega gibanja, po drugi svetovni vojni pa so enakopravno prispevale k procesom demokratizacije in modernizacije družbe."
"Kot temeljne pogoje za emancipacijo žensk vidim urejane delavskih in socialnih pravic, ki jih aktualna vlada krepi in širi. Le tako pridemo do družbe enakih možnosti in pravičnosti," je še poudarila.
Skupaj smo položili cvetje pred "nadomestnim" spomenikom, ki je bil postavljen 8. 7. 2006 na Pogačarjevem trgu. Naredila ga je akademska kiparka Dragica Čadež.
Prvotni spomenik pred stolnico na Ciril-Metodovem trgu so odkrili 22. junija 1953. Osnutek zanj je pripravil arhitekt Edvard Ravnikar, verjetno ga je kasneje spremenil Božidar Pengov. Na željo ljubljanske nadškofije je bil odstranjen leta 1991 – ostal je na "popravilu", zato imamo nadomestni spomenik.
Vir zgornje fotografije: Ljubljana - Skulptura ženskemu pogumu | KRAJI - Slovenija
Nato smo odšli k spomeniku pred Kazino v Zvezdi, kjer je bilo izhodišče demonstracij. Odkrili so ga 21. julija 1953 – avtor idejne zamisli spomenika je bil profesor Jože Plečnik, realizirala jo je skupina pod vodstvom akademskega kiparja Boža Pengova.
Pred Kazino je spregovorila zgodovinarka dr. Manca Grgić Renko, ki je poudarila, da so Slovenke s temi demonstracijami prvič vstopile v javni prostor in ga zavzele, kar je res prelomen zgodovinski dogodek, ki si ne zasluži, da nad njim bedi le angelček na spomeniku.
Pred spomenik smo položili cvetje.
dr. Maca Jogan je ob spomeniku recitirala svojo pesem, posvečeno sinčku, ko ta mater sprašuje, ali bo vojna.
Težko vprašanje
Ko sva pravljico o zmajih končala,
da bi še o drugih rečeh pokramljala,
si me večer za večerom spraševal:
"Mamica, a ne bo več vojne?"
Veš, sin moj, težko je uganiti
takšne reči, še zlasti zato, ker po svetu
na koncih sto teče kri in gori,
vojaška smrt pa tudi otroke mori.
A zate, ko si bil majhen,
sem si vedno izmislila
kakšne lepe laži in ti rekla
"Ne bo je ne, zdaj pa lepo mirno spi!"
Pot smo nadaljevali do vladne palače na Erjavčevi ulici, kjer je bil 22. junija 1953 odkrit spomenik, posvečen dogodkom 12. maja in 21. junija 1943. Izdelan je bil po načrtu arhitekta Eda Ravnikarja. Pred spomenikom je spregovorila dr. Vera Klopčič, predsednica Društva Dobrnič. Položili smo cvetje in se poklonili pogumu medvojnim demonstrantkam.
dr. Vera Klopčič, predsednica Društva Dobrnič pred vladno palačo
Ob spomeniku je dr. Maca Jogan recitirala svoj apel
Za kapljo miru
stegujem dlani
in tiho ponavljam
priprošnje besede;
za kapljo miru
vas še in še
prosijo moje
izsušene oči;
za kapljo miru
vas znova rotim
sredi divjega hrupa
raket in bomb;
za kapljo miru
nemo kričim
na suhem polju
človeške bede.
Za kapljo miru!
Pohod smo zaključili pred stavbo Državnega zbora RS. Predsednica Državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič je sprejela predstavnice Društva Dobrnič in Ženskega lobija Slovenije. Predstavnici obeh društev sta predsednici slovesno predali spomenico.
Ob tem je Sonja Lokar, predsednica Ženskega lobija Slovenije, v imenu organizatorjev dejala:
Spoštovana gospa predsednica DZ,
ob 80. obletnici edinih tovrstnih ženskih demonstracij za pravice političnih zapornic in zapornikov v okupirani Evropi, nam je v čast in veselje, da lahko svojo poslanico o tem, da je treba končati nevidnost aktivnih žensk v slovenski zgodovini, predamo prvi predsednici slovenskega parlamenta.
Za to možnost smo si generacije naprednih žensk različnih političnih barv prizadevale skoraj 80. let.
Zelo znana je slika Eugena Delacroixa Svoboda vodi ljudstvo, katere osrednji lik je revolucionarka, ki vihti francosko trobojnico, a mnogi ne vedo, da to ni le prispodoba francoske revolucije, in da so prav ženske sprožile dokončen padec fevdalizma v Franciji.
O odločilnih prispevkih aktivnih žensk k civilizacijskemu napredku ljudi v Sloveniji ne obči javnosti, ne uradni politiki, celo večini žensk, ki ste bile izvoljene v Državni zbor RS, ni znanega skoraj nič, saj o tem praktično molčijo znanstvene in leposlovne knjige, učbeniki javnih šol in mediji.
Predlagamo, da se za začetek, letos v jeseni, v državnem zboru na temo, kako bomo zapolnile to belo liso v zgodovskem spominu svoje države, organizira posebna strokovna razprava.
Izročamo Vam torej poslanico Društva Dobrnič, računamo na predlagani posvet v državnem zboru in Vam želimo še naprej uspešno vodenje DZ.
Živa Vidmar, članica Ženskega lobija Slovenije je o demonstracijah 21. aprila in junija 1943 zapisala:
Bila je zima 1942/43. Ljubljana je bila obdana z bodečo žico, razdeljena s španskimi jezdeci, ki so imeli odprte le ozke, nadzorovane prehode. V Gramozni jami so streljali talce. In bile so božične racije. Aktivisti OF so se zanesli, da jih nihče za božiča ne bo preganjal in so se zatekli domov. Prav nalašč pa so ta večer Italijani z belogardističnimi izdajalci prečesavali domove in množično zapirali moške, jih nato pošiljali v internacijo in streljali kot talce.
Ženske so po novem letu začele hoditi pred ljubljanske zapore, najprej prosile, nato zahtevale, da izpustijo jetnike, da ne streljajo več talcev in da interniranim ljudem lahko neovirano pošiljajo pakete – vse zaman.
To žensko srečevanje pred zapori je konec januarja in morda še v februarju sprožilo najprej spontano akcijo neorganiziranih protestov.
15. februarja 1943 niso za svoje moške prosile le okupatorja, ampak tudi cerkvene očete na Pogačarjevem trgu. Zaman.
Po 8. marcu je okupator izdal odlok o prepovedi pošiljanja paketov v taborišča, kjer je bilo interniranih 23 tisoč ljudi. Zato so šle ženske 21. aprila 1943 v dobro organizirano akcijo. Dopoldan se je skupina žensk okoli Angele Ocepek organizirano zbrala pred Kazino v Zvezdi, pred okupatorjevim štabom XI. armadnega zbora.
Okupatorja niso več prosile, od okupatorja so zahtevale spoštovanje človekovih pravic: prenehanje s streljanjem talcev, bolni interniranci naj se vrnejo domov, okupator mora omogočiti pošiljanje hrane.
Ni jih bilo veliko, bile pa so vztrajne in so si obljubile:
»Na svidenje naslednjo sredo!« (ženski spomenik v Zvezdi pred Kazino). Vsako sredo so neopazne organizatorke zbrale več žensk. 5. maja pa so se okupatorji lotili žensk tudi s puškinimi kopiti, pri tem pa se je pokazala ženska organizacija: dekleta brez otrok so prestrezale udarce. Končno se je 12.maja 1943 v Zvezdi zbrala najštevilčnejša množica: po okupatorjevih podatkih 600–700, po pričah okoli 2000 ljudi, predvsem žensk. Odkorakale so iz Zvezde pred vladno palačo na Erjavčevo in zahtevale human odnos okupatorja.
V peticiji so bile zahteve in razlaga zahtev:
»1. Osvoboditev internirancev in konfinirancev.
2. Tedensko pošiljanje paketov v italijanske zapore. Denar direktno v njihove roke. Dovoli naj se, da tistim, ki nimajo svojcev, pošiljajo pakete prijatelji in znanci.
3. Pošiljanje paketov v ljubljanske zapore brez posebnih dovoljenj.
4. Obisk zapornikov po bolnicah brez posebnih dovoljenj.
5. Izboljšanje higienskih razmer v zaporih v Ljubljani in v Italiji.
Iz internacije prihajajo vesti, da so izbruhnile bolezni: odprta tuberkuloza, tifus, griža, vodeničnost, zlata žila, ženske bolezni, skorbut. Število mrtvih gre v tisoče. (Rab že 4000, poprečno 20 na dan, v Gonarsu 5 na dan). Dojenčkov umre 25%.«
Okupator je licemerno prevzel peticijo, hkrati pa izvajal nad ženskami represalije (ženski spomenik na Erjavčevi pred Vladno palačo). Za zaprte moške, za vse interniranke in internirance ter za ženske, ki so zahtevale osnovne človekove pravice, ni bilo nobenih sprememb: okupator se zanje ni zmenil.
Potem pa so zavezniki prišli v Italijo. Zato so se ženske 21. junija 1943 spet zbrale pred vladno palačo in zahtevale pravičnost. Razgnali so jih z vodo iz gasilskih brizgalk in s kopiti. Pa so se spomnile na cerkvene očete in odšle pred stolnico, da bi spet prosile za milost pri cerkveni oblasti (ženski spomenik pred Stolnico in nadomestni na Pogačarjevem trgu). Do stolnice niso prišle, ker je bila najprej zapora takoj za Robovim vodnjakom proti stolnici, potem pa vodni curki in kopita …
25.julija 1943 pade v Italiji fašistična vlada in ženske v Ljubljani so spet organizirale demonstracije 1. avgusta 1943, tokrat pod vsesplošnim okriljem OF. Te demonstracije so imele večjo težo predvsem zaradi večje številčnosti, ok. 10.000 ljudi, na njih so bili tudi številni moški (spomenik na Čufarjevi ulici ob Miklošičevi cesti). A večjega učinka na italijanskega okupatorja tudi te demonstracije niso imele.
Tak je bil scenarij prvih, zadnjih in edinstvenih (ne samo v Evropi!) ženskih demonstracij pod okupatorjem v 2. svetovni vojni. In kakšen je spomin nanje?
Zamolčan – pa tudi izbrisan!
Zamolčan je bil preprosto zato, ker je bilo to samó žensko gibanje, ki pa na splošno, ne samo v zgodovinski znanosti, nima nobene teže. Obrazi iz zgodovine in zgodovinskih kronik so večinoma moški. Če so bojevniki iz NOB priznavali svoje sobojevnice v socialističnih časih, potem je ženski boj samostojna Slovenija ne samo marginalizirala, ampak je želela nanj enostavno pozabiti, ker je žensko gibanje moteče, zlasti pri razgradnji socialne države in pri ponovni pokoritvi žensk – neopatriarhalizaciji.
In kaj v resnici pomenijo ženske demonstracije izpred več kot 80. let?
Predvsem opozorilo, da so bile na Slovenskem posebno pogumne in ponosne ženske, ki so imele pogum in voljo pokazati svetu, da se mu ne bodo prepustile kot žrtvene ovce, da so ponosno zahtevale in ne prosjačile za človekove pravice.
Prispevek uredila in prispevala fotografije: Liana Kalčina, članica ŽLS
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com