7. maja 2024 smo si pod vodstvom Žive Humer in Sonje Lokar ogledali razstavo ‘Reproduktivne pravice: O zdravju, spolnosti in pravicah žensk’ (plakatna mesta TAM-TAM).
dr. Živa Humer, raiskovalka in aktivistka, soavtorica razstave,
predstavnica Mirovnega inštituta v Ženskem lobiju Slovenija
Razstava predstavlja ključne mejnike v zgodovini reproduktivnih pravic v Sloveniji: kontracepcijo, abortus, spolno vzgojo, umetno oploditev in starševstvo ter nasilje na področju reproduktivnega zdravja. Z naslavljanjem pomembnih mejnikov razstava ozavešča, informira in ponuja vpogled v feministične boje za reproduktivne pravice, ki so temelj enakosti spolov.
Spletna različica razstave je dopolnitev razstave v fizični obliki, ki je potekala med 7. in 20. majem 2024 na več lokacijah v centru Ljubljane.
Več lahko preberete na zgornji povezavi do spletne strani Mirovnega inštituta.
REPRODUKTIVNE PRAVICE: O zdravju, spolnosti in enakosti žensk
Reproduktivne pravice so osrednjega pomena za doseganje enakosti spolov v sodobnih družbah. Vključujejo pravico do zadovoljujočega in varnega spolnega življenja ter pravico, da se posameznice_ki brez strahu, diskriminacije ali nasilja informirano odločajo o svojem telesu, zdravstvenem varstvu in možnosti rojevanja otrok. Letos mineva petdeset let od sprejetja jugoslovanske ustave, ki je v 191. členu kot prva na svetu opredelila novo človekovo pravico: pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. Feministična gibanja so v zgodovini odigrala – in še danes igrajo – poglavitno vlogo v boju za ohranjanje in širjenje reproduktivnih pravic.
Razstava predstavlja ključne mejnike v zgodovini reproduktivnih pravic v Sloveniji: kontracepcijo, abortus, spolno vzgojo, umetno oploditev in starševstvo ter nasilje na področju reproduktivnega zdravja. Z naslavljanjem pomembnih mejnikov razstava ozavešča, informira in ponuja vpogled v feministične boje za reproduktivne pravice, ki so temelj enakosti spolov. Pojem ženska obsega vse osebe, ki se istovetijo s tem spolom, razstava pa le deloma zajame tudi spolno usmerjenost, identiteto in izraz.
KOLOFON
Avtorice_ji razstave: Živa Humer, Leja Markelj, Tea Hvala, Sonja Lokar, Tonja Jerele, Mojca Pajnik, Roman Kuhar in Rok Smrdelj.
Lektura: Sonja Benčina.
Prevod: Polona Mesec.
Lektura angleških besedil na plakatih: Andrew P. Tomlin.
Oblikovanje in postavitev razstave: Vesna Bukovec.
Tehnična izvedba razstave od 7. do 20.5. 2024 v Ljubljani: TAM–TAM d.o.o.
Oblikovanje, postavitev in tehnična izvedba spletne različice razstave: Vesna Bukovec.
Iz gradiva ob razstavi
Sonja Lokar: Pravica do abortusa
Človekova pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok je plod obsežne razprave med svetovnim severom in jugom. Od srede 60. let so v Organizaciji združenih narodov razpravljali o tem, ali bi bilo treba sprejeti državne politike uravnavanja prebivalstva, da bi na »razvitem« svetovnem severu rodnost dvignili, na »zaostalem« svetovnem jugu pa preprečili eksplozijo prebivalstva. Feministične političarke iz gibanja neuvrščenih, zlasti Vida Tomšič, so dosegle, da so Združeni narodi namesto vsiljevanja rodnosti pod pretvezo božje volje ali državnega interesa sprejeli koncept želenega otroka. Tako sta v ospredje stopili svoboda človeka kot bodočega starša in njegova odgovornost do že rojenih otrok, bodočih otrok in celotne skupnosti.
Socialistična federativna republika Jugoslavija je to pravico kot prva država na svetu vpisala v svojo ustavo. Vpis je sledil vroči razpravi v tedanji zvezni skupščini, ki se je sukala okoli vprašanja, za čigavo pravico gre – za pravico človeka, torej ženske in moškega, ali samo ženske – in kaj naj ta pravica opredeli: samo svobodo ženske, da odloča o lastnem telesu, ali svobodo človeka, moškega in ženske, da se osmisli kot oseba, ki odgovorno odloča o svojem starševstvu.
Pretehtala je argumentacija, da širše zastavljena človekova pravica o svobodi rojevanja ponuja boljšo rešitev, ker vsebuje tudi pravico ženske, da na lastno zahtevo prekine nosečnost, kar mora biti resnično zgolj in samo njena odločitev, da pa je bistvo pravice o svobodi rojevanja v pravicah in dolžnostih staršev. Ti se lahko odločajo za želene otroke, a si morajo obenem aktivno prizadevati za to, da bi na delovnem mestu, v lokalni skupnosti in v širšem političnem odločanju o izobraževalni, zdravstveni, zaposlitveni, socialni, otroškovarstveni in stanovanjski politiki skupaj ustvarili pogoje za to, da bi ljudje lahko imeli otroke, ki so zaželeni in odraščajo v spodbudnih družinskih in družbenih razmerah.
Tako je bilo v zvezni ustavi leta 1974 uzakonjeno besedilo: »Pravica človeka je, da svobodno odloča o rojstvih otrok. To pravico je mogoče omejiti samo iz zdravstvenih razlogov.« Samo v slovenski republiški ustavi so istega leta to pravico konkretizirali z besedami: »Za uresničevanje te pravice družbena skupnost zagotavlja potrebno izobraževanje, ustrezno socialno zaščito in zdravstveno pomoč v skladu z zakonom.«
Tako opredeljena pravica in pozneje sprejeta republiška zakonodaja je Slovenijo dvignila nad raven takrat najnaprednejših evropskih držav. O tem, kako zelo napredna je bila ta rešitev, govori dejstvo, da je Francija v svojo ustavo šele letos vpisala mnogo ožjo pravico, pravico ženske do splava in kontracepcije, kot tudi dejstvo, da listina temeljnih človekovih pravic Evropske unije spolnih in reproduktivnih pravic sploh ne omenja.
Po vzpostavitvi lastne neodvisne države so si morale nove generacije na novo izboriti ustavno pravico človeka do svobodnega odločanja o rojstvih otrok in pravico žensk do legalne prekinitve nosečnosti. To so dosegle z demonstracijami pred skupščino, kjer se je decembra 1991 sprejemala nova slovenska ustava. Danes se 55. člen slovenske ustave glasi: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.«
Danes je ta pravica v praksi ogrožena iz več razlogov: zaradi javnega nasprotovanja versko obarvanih skupin, zaradi prizadevanj nazadnjaških pravnikov, da bi izničili veljavno uradno razlago, po kateri 55. člen zajema tudi pravico žensk do abortusa, a tudi zaradi pomanjkanja ginekologinj in ginekologov ter pomanjkljive spolne vzgoje v šolah. Kljub temu pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ostaja ključnega pomena za starše, ki želijo otroke vzgajati v ljubečem in spodbudnem okolju, in za ljudi, ki si otrok ne želijo.
Iz gradiva ob razstavi
Živa Humar: Pravica do zaščite
Obdobje intenzivnega razvoja na področju kontracepcije se je začelo v petdesetih letih 20. stoletja sočasno s prizadevanji za legalizacijo abortusa. Zelo pomembno vlogo sta imela Vida Tomšič s političnim delovanjem za napredno politiko odločanja o rojstvu otrok in dr. Franc Novak, ginekolog (in mož Vide Tomšič), ki se je zavzemal za proizvodnjo kontracepcijskih sredstev in program razvoja kontracepcijske službe v Sloveniji. Načrtovanje družine sta postavila v širši okvir reproduktivnih pravic in zdravja, ki so zajemale tudi pravico do abortusa, zdravljenje neplodnosti in kontracepcijo.
Naša žena je leta 1954 objavila članek »Spočetje po naši volji ali o kontracepciji« in prvič široko informirala o zaščiti. Leto pozneje je tovarna Sava iz Kranja začela izdelovati diafragme, leta 1962 pa je tovarna Lek izdelala kontracepcijsko pasto. Prva ordinacija za kontracepcijo v Jugoslaviji, ki je delovala v okviru Centralnega ginekološkega dispanzerja v Ljubljani, je bila ustanovljena leta 1955. Dve leti pozneje sta na Ginekološki kliniki v Ljubljani ter na Oddelku za ginekologijo in porodništvo v Mariboru začeli delovati kontracepcijski ambulanti.
Še en pomemben mejnik je predstavljalo leto 1961 z ustanovitvijo Znanstveno-raziskovalnega oddelka za vprašanje splava in kontracepcije, ki je deloval kot posebna enota Klinične bolnišnice za porodništvo in ginekologijo. Istega leta je bil ustanovljen tudi Koordinacijski odbor za načrtovanje družine, ki je bil pozneje preimenovan v Oddelek za prevencijo splava, leta 1967 pa v Inštitut za načrtovanje družine. Ta je postal vodilni center za raziskave na področju reprodukcije, kjer je poleg raziskovalnega potekalo tudi svetovalno delo in delovala ordinacija za kontracepcijo. Kontracepcijska tabletka je bila ženskam dostopna od leta 1964, najprej na ginekološki kliniki, nato pa na Inštitutu za načrtovanje družine.
Zvezna skupščina je 25. aprila 1969 sprejela Resolucijo o planiranju družine, strateški dokument za oblikovanje politike načrtovanja družine. Resolucija je izhajala iz načela svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki je vključevalo preprečevanje neželenega spočetja s kontracepcijo, abortus in zagotavljanje pogojev za zaželenost vseh rojenih otrok.
Svobodno odločanje o rojstvu otrok je postalo ustavna pravica leta 1974. To pravico smo leta 1991 kljub nasprotovanju ohranile_i tudi v 55. členu slovenske ustave, njeno uresničevanje pa med drugim omogočajo prav sredstva za preprečevanje zanositve. Ker so tako pomembna za ohranjanje reproduktivnega zdravja žensk, je država zagotovila njihovo široko dostopnost (z izjemo kondoma, ki je plačljiv).
Po letu 1991 se je zvrstilo več poskusov omejevanja reproduktivnih pravic žensk. Leta 2013 je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) poskušal uvesti doplačilo za hormonsko kontracepcijo, vendar mu to zaradi odpora javnosti ni uspelo. Ponovni poskus je sledil leta 2016, ko je ZZZS želel premestiti hormonsko zaščito s seznama brezplačnih zdravil na seznam zdravil z doplačilom. Ženski lobi Slovenije se je odzval s peticijo za ohranitev brezplačne hormonske kontracepcije ter skupaj s številnimi feminističnimi skupinami in posameznicami organiziral protest pred ZSSS, ki je predlog zatem umaknil. Ta primer kaže, da pridobljene pravice niso večne in se je zanje treba vedno znova boriti.
Iz razstavnega materiala
Časovnica:
1923 - Prvi kondomi na voljo v lekarnah, na poštah in pri krošnjarjih.
1955 - Tovarna Sava Kranj izdela prvo diafragmo.
V Ljubljani se odpre prva kontracepcijska ambulanta.
1958 - Začetek koordinirane spolne vzgoje za mlade in odrasle.
1962 - Tovarna Lek izdela prvo kontracepcijsko pasto.
1964 - Kontracepcijska tabletka dostopna na Ginekološki kliniki v Ljubljani.
1974 - Pravica o svobodnem odločanju o rojstvih otrok je zapisana v ustavo SFRJ.
1983 - Ginekološka klinika Ljubljana med prvimi na svetu uspešno opravi
zunajtelesno oploditev.
1984 - Rodita se prvi dvojčici, spočeti z biomedicinsko pomočjo na Ginekološki kliniki v Ljubljani.
1991 - Pravica o svobodnem odločanju o rojstvih otrok je ubranjena in zapisana v 55. člen Ustave RS.
2001 - Referendum o postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo samskim ženskam in lezbijkam odreče to pravico.
2002, 2006 - Uspešno ubranjena pravica do abortusa brez plačila.
2013, 2016 - Uspešno ubranjena pravica do brezplačne kontracepcije.
2023 - Abortus, oploditev z biomedicinsko pomočjo in sterilizacija postanejo v celoti kriti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com