POROČILO O RAZVOJU 2022
UMAR - Urad RS za makroekonomske analize in razvoj
Ljubljana, april 2022
Delež žensk med raziskovalci se v zadnjih desetih letih ni povečal in je ostal v letu 2020 eden nižjih v EU, 72 izstopa zlasti nizek delež v poslovnem sektorju. Leta 2020 je bilo med raziskovalci 32,0 % žensk (SURS, 2022b), Slovenija pa se je leta 2019 med 24. državami EU, za katere je na voljo podatek, uvrstila na 16. mesto (Eurostat, 2022). (Stran 45)
Tako se mladi, ki prehajajo iz šolanja na trg dela, pogosto ne morejo takoj zaposliti, zlasti zaradi neskladij med njihovo izobrazbo in potrebami delodajalcev, kot tudi pomanjkanja ustreznih delovnih izkušenj (MDDSZ, 2021c), zato se v starostnih skupinah 20-24 let in 25-29 let delež NEET opazno poviša, pri ženskah pa je višji kot pri moških. (Stran 54)
Zaradi epidemije covida-19 se še povečujejo težave v duševnem zdravju, močno so se povečale tudi duševne stiske otrok in mladostnikov. Razširjenost težav v duševnem zdravju se je v Sloveniji in drugih razvitih državah povečala že v zadnjem desetletju (OECD in EU, 2018; UMAR, 2019e). V letu 2019 je strokovno pomoč pri psihiatru, psihologu ali psihoterapevtu poiskalo 5,7 % prebivalcev (EU: 6,5 %); Slovenija je od povprečja EU odstopala zlasti po visokem deležu žensk (NIJZ, 2020). (Stran 66)
Položaj žensk v Sloveniji se je po indeksu enakosti spolov (GEI) v zadnjih treh letih poslabšal, predvsem zaradi manjše politične participacije žensk. Do leta 2017 je Slovenija po indeksu GEI napredovala hitreje od večine članic EU, od takrat pa se je trend obrnil in je v letu 2021 tudi zaostala za povprečjem EU. Slovenija je edina država v EU, v kateri se je GEI v primerjavi z letom prej v letu 2021 znižal in edina država v kateri se je znižal že tretje leto zapored (gl. kazalnik 3.2). K temu je največ prispevalo poslabšanje v dimenziji moči (manjši delež poslank ter žensk v upravah in javnih medijskih organizacijah), pa tudi poslabšanje v dimenziji dela, spričo spolne segregacije po sektorjih in poklicih. Epidemija covida-19 je ženske dodatno nesorazmerno obremenila in poglobila že obstoječe neenakosti (EIGE, 2021b; EK, 2021a, 2021r; EP, 2021a; Eurofound, 2021c). (Stran 69)
Leta 2018 je bilo zadovoljstvo z ravnovesjem med poklicnim in zasebnim življenjem nekoliko nad povprečjem EU, tudi med epidemijo covida-19 so imeli prebivalci Slovenije manj težav pri sklajevanju poklicnega in zasebnega življenja kot v povprečju EU.156 Usklajeno poklicno in zasebno življenje pozitivno vpliva na zdravje in zadovoljstvo zaposlenih (Humer idr., 2016; Barbara Kresal in Kresal Šoltes, 2016). Leta 2018 je bilo v Sloveniji več zadovoljnih z ravnovesjem med poklicnim in zasebnim življenjem kot v povprečju EU (81 %; EU: 78 %), zadovoljstvo je bilo višje pri moških (Eurobarometer, 2018a). Poleg dolžine delovnega časa, na ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem pomembno vplivata tudi organizacija delovnega časa (rednost in predvidljivost ter netipičen delovni čas) in delovno okolje. Visoko intenzivno delo in s tem povezan stres lahko negativno vplivata na zasebno življenje, medtem ko podpora nadrejenih in sodelavcev olajša usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja (Eurofound, 2018c). Ženske v Sloveniji tedensko opravijo skoraj enak obseg ur plačanega dela kot moški, hkrati pa namenijo bistveno več ur za varstvene in skrbstvene obveznosti ter neplačano delo v gospodinjstvu kot moški. Prav tako so se med epidemijo zlasti matere soočale z več težavami pri razporejanju časa med delom in družino kot moški (Eurofound, 2020b, 2021e). Tudi v letu 2020 je bila stopnja delovne aktivnosti mater (v starostni skupini 20–49 let z otroki, starimi manj kot šest let) med najvišjimi v EU (višja je bila le na Portugalskem). V primerjavi z obdobjem 2017–2019 se je v letu 2020 nekoliko znižala (na 80,4 %) in bila prvič v zadnjih desetih letih nižja kot pri ženskah brez otrok. Pri očetih je stopnja delovne aktivnosti ostala enaka kot v predhodnih dveh letih (Eurostat, 2022).158
Očetje svoje pravice do očetovskega dopusta ne izkoristijo v celoti, delež očetov, ki koristijo starševski dopust, pa je nizek (med 5 % in 7 %). Tudi za pravico do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva se odločajo večinoma matere. Epidemija je pospešila prehod v delo na daljavo, ki načeloma omogoča lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, lahko pa pripelje do prekomerne delovne obremenitve, podaljšanja delovnega časa in težav pri odklopu od dela, kar negativno vpliva na zdravje in počutje delavcev ter njihovo zasebno življenje (EESO, 2021; EP, 2021d). Zato je bila januarja 2021 sprejeta Resolucija Evropskega parlamenta o pravici do odklopa od digitalnih orodij, vključno z IKT, za namene dela (gl. tudi poglavje 3.3). (Stran 69)
Stopnja tveganja socialne izključenosti se je leta 2020 nekoliko zvišala, pri čemer rezultati raziskave EU SILC 2020 še ne odražajo vpliva epidemije na življenjske pogoje. Stopnja tveganja socialne izključenosti se je v obdobju 2015–2019 postopoma zniževala in bila v mednarodni primerjavi nizka. Po zadnji raziskavi EU-SILC 2020, ki je bila narejena na dohodkih iz leta 2019, anketa pa je zajela le del prvega vala epidemije,179 je bilo tveganju socialne izključenosti izpostavljeno 295.000 oseb (Slika 48 levo). Zvišali sta se stopnja tveganja revščine ter stopnja resne materialne in socialne prikrajšanosti (vsaka 0,4 o. t.), stopnja zelo nizke delovne intenzivnosti pa se je znižala (za 0,4 o. t.) in ostaja že četrto leto najnižja v EU, medtem ko je za osebe pred upokojitvijo (stare 60–64 let) nad povprečjem EU. Stopnja tveganja socialne izključenosti se je povečala za vse starostne skupine, a ostala za otroke in mlade najnižja v EU, za odrasle druga najnižja v EU (za Češko), bolj kot v povprečju EU pa so ji že vrsto let izpostavljeni starejših od 65. let, najbolj ženske nad 75. letom starosti (30,4 %; EU: 24,9 %), kar je največ v zadnjih petih letih (kazalnik 3.9 in Slika 48 levo). Tudi materialni položaj upokojencev ostaja v primerjavi z zaposlenimi slabši kot v povprečju EU in zmanjšuje možnosti za njihovo socialno vključenost (gl. UMAR, 2021). (Stran 75)
Stopnja tveganja revščine je bila v obdobju 2017–2020 med nižjimi v EU, vendar visoka za nekatere ranljive skupine, izrazito nad povprečjem EU pa za starejše osebe in enočlanska gospodinjstva, predvsem samskih žensk. Po raziskavi EU-SILC 2020, ki je temeljila na dohodkih iz leta 2019, je stopnja tveganja revščine nekoliko porasla (na 12,4 %; EU: 17,1 %), pod pragom tveganja revščine je živelo 254.000 oseb. Bolj kot v povprečju EU so bili tveganju revščine izpostavljeni stari 60 let in več, zlasti ženske. Glede na tip gospodinjstva so bolj kot v povprečju EU revščino tvegala enočlanska gospodinjstva, pri čemer je bilo tveganje za samske ženske veliko večje kot za samske moške, oba kazalnika pa krepko nad povprečjem EU. Predvsem starejše ženske, zlasti vdove in osebe z nizkimi pokojninami. (Stran 76)
Tveganju dolgotrajne revščine so daljše obdobje bolj kot v povprečju EU izpostavljeni stari 65 let ali več (med njimi zlasti vdove in prejemnice nizkih pokojnin), enočlanska gospodinjstva ter osebe z nizko izobrazbo. Sredi leta 2021 je 60 % upokojencev prejemalo starostno pokojnino v višini do 800 EUR, desetina pa v višini do 500 EUR, v obeh skupinah je bilo 58 % žensk (ZPIZ, 2021), do česar prihaja zaradi nizke pokojninske dobe zlasti pri starejših ženskah. (Stran 76)
Nasilje s strani partnerja je v Sloveniji po zadnjih dostopnih podatkih doživelo manj žensk kot v povprečju EU, Leta 2012 je fizično in/ali spolno nasilje partnerja utrpelo 13 % žensk (EU: 22 %), 34 % pa psihično nasilje partnerja (EU: 43 %) (FRA, 2014). 227 je pa epidemija covida-19 vplivala na povečanje števila primerov nasilja v družini. Vsakršno nasilje, lahko je fizično, spolno, psihično ali/in ekonomsko, pomeni kršitev človekovih pravic žrtve, njenega dostojanstva in v najslabšem primeru tudi pravice do življenja (EK, 2021a). Moški nasilje najpogosteje doživljajo v javnem prostoru, ženske pa doma, kar ima pomembne posledice za žrtve, saj se incidenti doma pogosto zgodijo brez prisotnosti drugih ljudi ali zgolj v prisotnosti otrok, ki so s tem prav tako žrtve nasilja (FRA, 2021). Ena od najpogostejših oblik nasilja na podlagi spola je nasilje v družini, to je resen ter pogosto dolgotrajen in prikrit socialni problem, ki negativno vpliva na čustveno, ekonomsko in socialno blaginjo cele družine (EP, 2021b). Zaradi spremenjenega načina življenja med epidemijo covida-19, so v številnih državah poročali o povečanju števila primerov nasilja v družini (EK, 2021a; UMAR, 2021a, 2021c). V Sloveniji je bilo po podatkih Policije (2021d) leta 2020 10,7 % več kaznivih dejanj nasilja v družini kot leto prej. Leta 2021 je bilo prijavljenega nasilja v družini manj, število žrtev kaznivih dejanj ženskega spola (nasilje v družini in spolno nasilje) je bilo ponovno bistveno večje kot žrtev moškega spola (Policija, 2022). Stopnja prijavljanja nasilja policiji in drugim institucijam je v Sloveniji nizka, saj se z nasiljem in njegovimi posledicami ukvarjajo žrtve same ali s pomočjo prijateljev in družine (nasilje se percipira kot zasebna zadeva) (FRA, 2014, 2020), zato podatki, ki jih zabeležijo organi, pogosto ne prikazujejo pravega obsega nasilja na podlagi spola (EIGE, 2021b). (Stran 85 in 86)
Po daljšem obdobju izboljševanja položaja ranljivih skupin na trgu dela je ob izbruhu epidemije covida-19 v drugem četrtletju 2020 prišlo do poslabšanja, sredi leta 2021 pa so bile za večino ranljivih skupin razmere že podobne kot pred krizo. Za ranljive skupine na trgu dela je značilno, da imajo pogosto manjše možnosti za kakovostno in varno zaposlitev ter so pogosteje nezaposlene ali neaktivne, kar negativno vpliva na njihovo dohodkovno varnost in kakovost življenja. Epidemija je sprva nadpovprečno poslabšala položaj na trgu dela nizko izobraženim, zaposlenim z nizkimi dohodki, mladim in ženskam. Večja prizadetost oseb z nizko izobrazbo in žensk je bila posledica izrazite sektorske in poklicne dimenzije koronavirusne krize, saj so bile zaprtju in padcu aktivnosti izpostavljene predvsem dejavnosti gostinstva, turizma, sprva tudi trgovine, in poklici, v katerih so nadpovprečno zastopane ženske, plače pa so podpovprečne. (Stran 88 in 89)
Stopnja delovne aktivnosti in povprečna plača žensk sta v večini članic EU nižji kot pri moških, pri čemer sta vrzeli v Sloveniji relativno majhni. Slovenija sodi med države z majhnimi razlikami v delovni aktivnosti med moškimi in ženskami. Pri tem se je vrzel v zadnjih desetih letih še zmanjšala, na kar je v veliki meri vplivala rast zaposlenosti v dejavnostih, ki zaposlujejo pretežno ženske. Prav tako so kljub povečanju v zadnjih desetih letih razlike v plačah še vedno relativno nizke. Razlike v delovni aktivnosti in plačah med spoloma se lahko prelivajo na različna področja dela skozi celotno življenje. Razlike v plačah vplivajo npr. na višino nadomestila za čas brezposelnosti in na pokojninsko vrzel, vse to pa kratkoročno in tudi dolgoročno negativno vpliva na blaginjo in položaj žensk v družbi.243 Prilagojena plačna vrzel je v Sloveniji sicer večja kot običajna vrzel v povprečnih plačah med spoloma, vendar je v zadnjih desetih letih dokaj stabilna (Slika 56 levo). Modelska dekompozicija pokaže, da lahko večino razlik v povprečnih plačah med spoloma pojasni različna demografsko zaposlitvena struktura moških in žensk (Slika 56 desno). Med dejavniki, ki pojasnijo največji del običajne plačne vrzeli, so razlike v izobrazbeni ravni, poklicni in sektorski strukturi, ki v Sloveniji vrzel zmanjšujejo, saj imajo ženske v povprečju zaključeno višjo raven izobrazbe kot moški, zaradi česar prejemajo višjo plačo, in so zaposlene v poklicih, kjer je povprečna plača razmeroma visoka. Panožna struktura, to je struktura dejavnosti, v kateri so zaposleni moški in ženske, na drugi strani povečuje plačne razlike, saj so moški zaposleni v panogah, kjer prevladujejo nadpovprečne plače. Še vedno pomemben del plačne vrzeli med spoloma pa ostaja nepojasnjen in se je v obdobju 2010–2018 povečal. (Stran 90)
Povečanje dela na daljavo med epidemijo pa je spodbudilo tudi raziskave o vplivu tovrstnega dela na kakovost zaposlitve. Čeprav delo na daljavo praviloma lajša usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, se to med epidemijo ni v celoti potrdilo, kar bi lahko povezali z večjim deležem žensk, ki so delale na daljavo in so bile zaradi zaprtja vzgojnih in izobraževalnih institucij še dodatno obremenjene s skrbstvenim in gospodinjskim delom (gl. poglavje 3.1). (Stran 92)
Število diplomantov terciarnega izobraževanja se je leta 2020 drugo leto zapored zmanjšalo in je bilo najmanjše v zadnjih desetih letih. Zmanjšalo se je na vseh področjih izobraževanja, razen na družboslovnih, a je bil tu upad glede na leto 2012 največji. Najbolj se je povečal delež diplomantov s področja izobraževanja, precej pa tudi na naravoslovju in tehniki. Ta je bil leta 2019 med višjimi v EU, vendar pa je bilo njihovo število leta 2020 manjše od vrha v letu 2012 in je zaostajalo za povpraševanjem na trgu dela. Delež diplomantov zdravstva in socialne varnosti se je povečeval, a je bil leta 2019 eden nižjih med državami EU. Njihovo število pa se je v zadnjih nekaj letih zniževalo, kar je v nasprotju z naraščajočimi potrebami dolgožive družbe. Za uspešno digitalno in zeleno preobrazbo družbe in gospodarstva, soočanje z izzivi dolgožive družbe ter spodbujanja večje konkurenčnosti gospodarstva pa je bistvenega pomena povečanje števila vpisnih mest na izobraževalnih programih oz. za poklice, po katerih se bodo potrebe v prihodnje povečale. Med diplomanti terciarnega izobraževanja je bilo leta 2020 60,3 % žensk, njihov delež pa se med leti ni bistveno spreminjal ter je na vseh področjih izobraževanja, razen na naravoslovju in tehniki, večji od deleža moških. (Stran 149)
Kazalnik za leto 2019 kaže, da lahko v Sloveniji ob rojstvu pričakujemo 60,9 let zdravega življenja, v povprečju EU pa 65 let. Pri starosti 65 let lahko v povprečju prebivalec Slovenije pričakuje še 8,6 let zdravega življenja, v EU pa 10,3 let. Po novih rezultatih je število let zdravega življenja za ženske večje kot za moške, kar je podobno kot v večini držav EU (prej je kazalo obratno). (Stran 156)
Po indeksu enakosti spolov je bila Slovenija leta 2021 nekoliko pod povprečjem EU. Do leta 2017 je napredovala hitreje od večine držav EU, od takrat pa je, predvsem zaradi nižjih ocen na področju moči (manjša politična participacija žensk), najbolj nazadovala med vsemi članicami in v letu 2021 tudi zaostala za povprečjem EU. Za izpolnitev cilja SRS 2030 (>78) bi morala Slovenija v obdobju 2021–2030 vrednost indeksa izboljšati za več kot 10 indeksnih točk. Od leta 2010 je Slovenija najvišje ocene dosegala na področjih zdravja in denarja, neenakosti med spoloma pa so bile najbolj izrazite na področjih znanja in moči. Moški pogosteje kot ženske ocenjujejo, da so dobrega ali zelo dobrega zdravja, kljub temu ženske v povprečju živijo za skoraj 6 let več kot moški. Na področju znanja je med diplomanti terciarnega izobraževanja še vedno večji delež žensk kot moških, ključni izziv ostaja tudi neenakomerna koncentracija žensk in moških na različnih študijskih programih. Posledično je spolna segregacija prisotna tudi v različnih sektorjih na trgu dela. Na področju izobraževanja, zdravstva in socialnega dela je bilo leta 2019 zaposlenih 28 % žensk in le 6 % moških.410 Zmanjšale so se razlike med spoloma pri stopnji delovne aktivnosti, plačna vrzel je konstanta, a v primerjavi z drugimi članicami EU majhna (gl. poglavje 3.3; UMAR, 2021a). Po uvedbi spolnih kvot na kandidatnih listah se je po letu 2011 politična participacija žensk zelo povečala, vendar se je po letu 2017 ponovno znižala. Po zadnjih podatkih za leto 2021 je delež poslank v parlamentu nizek (27,8 %, EU: 33,2 %), še nižji pa je delež ministric (11,1 %, EU: 32,3 %) (EIGE, 2021c). Epidemija covida-19 je nesorazmerno vplivala na kakovost življenja žensk in poglobila že obstoječe neenakosti med spoloma ter ogrozila dosežen napredek na tem področju. Ženske so bile v večji meri kot moški izpostavljene dodatnim delovnim obremenitvam in večjemu zdravstvenemu tveganju (predstavljajo večino zaposlenih v zdravstvu, socialnem varstvu, trgovini), povečani negotovosti zaposlitve (velik delež žensk je zaposlen v storitvenih dejavnostih, ki jih je kriza najbolj prizadela), težavam pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter družinskem nasilju (EIGE, 2021b; EK, 2021a, 2021r; EP, 2021a; Eurofound, 2021c). (Stran 157)
Pričakovano trajanje življenja (PTŽ)
PTŽ ob rojstvu se je leta 2020 zaradi epidemije prvič po letu 2011 opazneje zmanjšalo v večini regij, višje pa ostaja v regijah zahodne Slovenije. Glede na leto prej se je najbolj zmanjšalo med ženskami v zasavski regiji (na vrednost iz leta 2015) ter moškimi v jugovzhodni Sloveniji (na vrednost iz leta 2017). Najdaljše življenje ob rojstvu so lahko pričakovale ženske v goriški (84,4 leta) in moški v osrednjeslovenski regiji (79,2 leta). V primerjavi z regijami vzhodne Slovenije je PTŽ v regijah zahodne Slovenije, z izjemo goriške, daljše za okoli eno leto. Še naprej pa se je tudi v regijah zmanjševala prezgodnja umrljivost, predvsem med moškimi, najbolj v koroški regiji (za 6,5 o. t. na 18,6 %), med ženskami pa v podravski (za 3,7 o. t. na 9,3 %). (Stran 158)
Delež odraslih s prekomerno težo se je v Sloveniji v obdobju 2014–2019 povečal in presegel povprečje EU. Delež prebivalstva s prekomerno težo je v večini članic EU nižji pri visoko ter višji pri nizko izobraženih; v Sloveniji je ta razlika manjša kot v povprečju EU. Delež prekomerno težkih je manjši pri ženskah, vendar v Sloveniji za leto 2019 izstopa podatek, da je pri nizko izobraženih obratno. Delež odraslih s prekomerno težo se je v opazovanem obdobju v Sloveniji in povprečju EU povečal za 1,6 o. t., vrzel glede na izobrazbo pa se je zmanjšala, predvsem zaradi precej manj moških s prekomerno težo. Glede na predhodno anketo iz leta 2014 se je najbolj zmanjšala prekomerna teža nizko izobraženih moških, najbolj povečala pa pri ženskah z visoko izobrazbo. Od izobrazbenih skupin najbolj značilno narašča pri srednješolsko izobraženih (z 19,2 v letu 2007 na 23,0 % v letu 2019). Po zadnjih anketi Slovenija od povprečja EU odstopa zlasti po razširjenosti debelosti pri moških z visoko izobrazbo in pri ženskah z nizko izobrazbo. (Stran 163)
Stopnja tveganja socialne izključenosti, izračunana po novi metodologiji (gl. Okvir 7 v poglavju 3.2) se je v Sloveniji v obdobju 2015–2019 zniževala; leta 2020 pa nekoliko porasla. Po raziskavi EU-SILC 2020, ki je bila narejena na dohodkih iz leta 2019, anketa pa je zajela le del prvega vala epidemije, je socialno izključenost v Sloveniji tvegalo 259.000 oseb (14,3 %). Zvišali sta se stopnji tveganja revščine ter resne materialne in socialne prikrajšanosti (vsaka za 0,4 o. t.); stopnja zelo nizke delovne intenzivnosti pa se je znižala (za 0,4 o. t.). Slovenija je ohranila najnižjo stopnjo tveganja socialne izključenosti v EU za mlajše od 18 let (12,2 %, EU: 24,2 %), kar predstavlja okrog 47.000 otrok in mladih, nadpovprečno ostaja tveganje socialne izključenosti za stare 65 let in več (21,0 %; EU: 20,3 %). Najbolj nad nacionalnim in EU povprečjem ostaja tveganje socialne izključenosti v enočlanskih gospodinjstvih (46,8 %; EU: 31,8 %) ter žensk, starih 75 let in več (30,4 %; EU: 24,9 %), visoka tveganja pa imajo tudi nizko izobraženi, dolgotrajno ovirani pri dnevnih aktivnostih in vrsta drugih skupin (gl. pogl. 3.2).
Stopnja tveganja revščine je bila v obdobju 2017–2019 med najnižjimi v EU, leta 2020 pa je nekoliko porasla, Računsko sodišče in druge organizacije opozarjajo na neuspešno obravnavo socialno najšibkejših skupin v državi. Pod pragom tveganja revščine je leta 2020 živel vsak osmi prebivalec (12,4 %, EU: 17,1 %). Glede na starost je bila najvišja stopnja tveganja revščine za osebe stare 60 let in več (19,4 %; EU: 17,1 %), zlasti za ženske (25,9 %; EU: 19,0 %), kar je največ od leta 2005. Pod pragom tveganja revščine je živelo 10,5 % otrok, 19,5 % upokojencev, 5 % delovno aktivnih, 43,4 % brezposelnih ter 19,6 % drugih neaktivnih ali nerazvrščenih oseb. Glede na tip gospodinjstva so bila nadpovprečno tveganju revščine izpostavljena enočlanska gospodinjstva (39,7 %, EU: 26,5 %), pri čemer je bilo tveganje za samske ženske (42,1 %, EU: 27,6 %) veliko večje kot za samske moške (36,6 %; EU: 25,2 %). Računsko sodišče (2021d), Varuh človekovih pravic (2021), IRSSV (2021) in devetnajst nevladnih organizacij (EAPN, 2021) opozarjajo na neuspešno obravnavo najbolj ranljivih skupin, katerih revščina in stiske se poglabljajo. (Stran 164)
Bolniška odsotnost
V letu 2021 se je absentizem v Sloveniji ponovno močno povečal. Hitro rast v obdobju 2014–2019 povezujemo z rastjo zaposlenosti, kasnejšim upokojevanjem, podaljševanjem čakalnih dob v zdravstvu in s staranjem delovno aktivnega prebivalstva. Odsotnost je bila bistveno višja pri ženskah, razlika pa se je iz leta v leto povečevala, kar lahko povezujemo tudi s čedalje večjo vključenostjo otrok v vrtce, polno zaposlenostjo žensk in slabo urejeno dolgotrajno oskrbo njihovih staršev (neformalni oskrbovalci so večinoma ženske). (Stran 177)
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com