Nevidne žrtve podnebne krize
Theodota Nantsou in Konstantinos Vlachopoulos, 30. julij 2024
Čas je, da začnemo razpravo o vlogi Evrope pri zaščiti podnebnih beguncev.
Podnebne spremembe so kriza človekovih pravic in tudi ekološka kriza. Ker človekove dejavnostmi, ki zelo onesnažujejo okolje, predvsem kurjenje fosilnih goriv, močno onesnažujejo planet in uničujejo naravne ekosisteme, človeške družbe in gospodarstva, se dogaja ogromna krivica.
Učinki, vplivi podnebne krize so zelo neenaki in povečujejo prepad, vrzel med gospodarstvi z visokimi emisijami in najrevnejšimi na svetu. Prizadanejo temeljne človekove pravice tistih, ki so za to najmanj odgovorni. Vendar pa pravice nevidnih žrtev - oseb in skupnosti, katerih edina možnost preživetja je, da se odselijo iz svojih poškodovanih domovin - niso priznane.
Svetopisemski eksodus
Izsušeni vodnjaki, neznosni vročinski valovi, neplodna tla, izgubljeni pridelki, ubijalski tajfuni, manj rib, nenehne poplave, težko zagotovljena dnevna hrana prebivalcev, izginjajoče skupnosti in domovi. To so zgodbe ljudi iz območij, ki so zelo izpostavljene podnebnim katastrofam in katerih sposobnost prilagajanja je nizka, odvisnost od naravnih ekosistemov in virov pa še posebej izrazita.
Oblikovalci politik po vsem svetu lahko z veliko gotovostjo pričakujejo, da bodo podnebne spremembe "tudi ob nizki stopnji segrevanja ogrozile preživetje več deset do sto milijonov dodatnih ljudi v regijah z visoko izpostavljenostjo in ranljivostjo ter nizko stopnjo prilagajanja v podnebno občutljivih regijah, ekosistemih in gospodarskih sektorjih". Z enako gotovostjo lahko politiki pričakujejo, da bo "svet priča množičnemu izseljevanju celotnega prebivalstva bibličnih razsežnosti", kot je dejal generalni sekretar Združenih narodov António Guterres.
Dve grški civilnodružbeni organizaciji, Grški svet za begunce in WWF Grčija, v nedavno objavljenem poročilu trdita, da mora Evropa razseljevanje, ki ga povzročajo podnebne spremembe, dosledno obravnavati ter omogočiti, da njena podnebna politika in pravni red na področju človekovih pravic dozorita, da se odpravi pomanjkanje pravne zaščite oseb, razseljenih zaradi podnebnih sprememb, in se zavzame za razvoj mednarodnega okvira zaščite. Evropska unija, ki temelji na humanitarnih načelih, bi morala biti vodilna pri pomoči podnebnim beguncem in spoštovati svoje vrednote kot vodilna država na področju človekovih pravic. Z razširitvijo pravice do azila podnebnim beguncem bi lahko Evropa postala svetovni zgled in oblikovala mednarodne standarde.
V šestem ocenjevalnem poročilu Mednarodnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) je navedeno, da bi dvig temperature za 2-4C glede na predindustrijsko obdobje neizogibno povzročil prisilne migracije iz ranljivih regij. Po ocenah bi lahko število čezmejnih migracij preseglo milijardo, pri čemer bi se Afrika, Azija in Severna Amerika soočile s podnebnimi ekstremi, ki bi povzročili razseljevanje zaradi pregrevanja, podhranjenosti in drugih posledic. Medvladni forum za podnebne spremembe (IPCC) napoveduje, da se bo število razseljenih oseb povečalo zaradi intenzivnejših padavin, poplav, ciklonov, suše in dviga morske gladine.
Sprva so migracije, ki jih je povzročilo podnebje, veljale za strategijo prilagajanja. Vendar se vse bolj priznava kot odziv na "izgubo in škodo". V nasprotju z migranti, ki iščejo boljše priložnosti, so podnebni begunci prisiljeni bežati zaradi katastrofalnih razmer, zato je njihova razselitev bolj stvar preživetja kot izbire.
Različno razvrščeni
Begunci in migranti so pravno razvrščeni kot različne skupine, njihove pravice pa so različno opredeljene. Do mednarodne zaščite na podlagi Ženevske konvencije o beguncih iz leta 1951 in njenega protokola iz leta 1967 so upravičene le osebe, ki jim je priznan status begunca.
Ker ekstremni vremenski dogodki in počasnejše spremembe povzročajo katastrofalno poslabšanje življenjskih razmer, mora mednarodna skupnost vendarle oblikovati pravni okvir za osebe, ki nimajo druge možnosti kot selitev drugam. Dodelitev pravic beguncev osebam, ki jih je podnebna kriza prisilila, da zapustijo svoje države, bi bil temeljni prvi korak k sistemu zaščite in pomoči, ki bi obravnaval možnost množičnega razseljevanja zaradi podnebnih sprememb - še preden to postane humanitarna kriza.
V pravnih sistemih nekaterih evropskih držav obstajajo zametki ureditve začasne zaščite. Zakoni na Cipru, v Italiji in na Finskem prepovedujejo izgon oseb v države, v katerih bi bilo njihovo življenje ogroženo zaradi okoljskih nesreč. Vendar pa je takšna zaščita naključna, saj "na mednarodni ravni na splošno ni enotna".
Trije stebri
Mednarodni sistem zaščite podnebnih beguncev bi moral temeljiti na treh stebrih, pri čemer bi imela Evropa vodilno vlogo.
Prvič, na svetovni ravni bi morala Agencija ZN za begunce (UNHCR) in Mednarodna organizacija za migracije (IOM) prevzeti pobudo za dodatni protokol o podnebnih beguncih, ki bi ga dodali Ženevski konvenciji.
Ključna vprašanja bi bila:
opredelitev: podnebni begunci bi morali biti opredeljeni kot "osebe, ki neprostovoljno zapustijo državo, katere državljani so, ali državo, v kateri prebivajo, zaradi postopnih ali nenadnih sprememb v okolju, povezanih z vsaj enim od škodljivih učinkov podnebnih sprememb (dvig morske gladine, ekstremni vremenski pojavi, suša in pomanjkanje vode), in se vanjo ne morejo ali nočejo vrniti";
varstvo in zaščita otrok: potrebne bi bile posebne določbe o pravicah otrok do zdravstvenih in socialnih storitev, enotnosti družine, varnosti in dostopa do izobraževanja, hkrati pa bi jih bilo treba zaščititi pred diskriminacijo in izkoriščanjem;
mehanizem za pripisovanje: znanost o podnebnih spremembah bi morala biti podlaga za pripisovanje nesreč podnebnim spremembam, IOM in IPCC pa bi nadzorovala, v katerih delih sveta je stanje podnebne ogroženosti, da bi države lahko ocenile zahtevke za začasno zaščito.
Drugič, na ravni EU bi bilo treba razviti okvir za zaščito podnebnih beguncev po vzoru direktive o začasnem statusu zaščite, ki je bila prvič uporabljena leta 2022 po ruskem napadu na Ukrajino. Začasna zaščita bi morala zajemati pravice do zaposlitve, dostopa do izobraževanja za vse, poklicnega usposabljanja, ustrezne nastanitve, socialne pomoči in zdravstvene oskrbe.
Nazadnje, glede na ključni pomen Sredozemlja kot migracijske poti - žal smrtonosne za več deset tisoč ljudi na poti - bo pomembno, da vlade EU v regiji sprejmejo drzne pobude, ki bodo omogočile human in urejen odziv na bližajočo se humanitarno krizo, ki je posledica nenadne množične selitve ljudi iz regij, ki so jih prizadele brutalne podnebne nesreče. Takšna pobuda bi lahko bila sprejeta v okviru skupine EU MED9.
Obravnava izgub in škode, ki jih povzroča podnebna kriza, je odgovornost in moralna dolžnost razvitih svetovnih gospodarstev, katerih zgodovinsko močan odtis na podnebje in naravne vire planeta je povzročil zelo neenake posledice za tiste, ki so najmanj krivi. To je še posebej zahtevna naloga - zlasti v zvezi z migracijskimi tokovi, za katere se upravičeno pričakuje, da se bodo povečali - saj so najšibkejša gospodarstva na svetovnem jugu najbolj prizadeta zaradi hudih posledic podnebne krize.
Prispevek je bil 30.7.2024 objavljen na spletnih straneh SocialEurope: The invisible victims of the climate crisis (socialeurope.eu)
Avtorja prispevka:
Teodota Nantsou
Theodota Nantsou je vodja politike pri WWF v Grčiji, njen cilj pa je socialno pravičen prehod na podnebno nevtralnost. Je članica grške nacionalne komisije za človekove pravice in znanstvenega odbora za podnebne spremembe. Magistrirala je iz okoljske etike.
Konstantinos Vlachopoulos
Konstantinos Vlachopoulos je raziskovalec pri Grškem svetu za begunce, ki se ukvarja s politikami priseljevanja in varnosti. Študiral je javno upravo in magistriral iz mednarodnih odnosov.
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com