Nikjer v Evropi ženske še nimamo popolne in enake pravice kandidirati in biti izvoljene. Po podatkih Interparlamentarne unije o svetovnem poprečju parlamentark v spodnjem domu ali edinem domu parlamentov se izboljšujejo po polževo. Leta 1995 je bilo to poprečje 11%, danes je 26,5%. Minilo pa je skoraj trideset let. Najbolj obljudene države praviloma zelo zaostajajo: Kitajska je na 88. mestu (od skupno 185. držav) in ima 26,5% poslank, Ruska federacija je na 140. mestu in ima 16.4%, Indija je na 143. mestu in ima 15.2%, celo ZDA so šele na 71. mestu in imajo 28,9% poslank.
Med prvimi petimi državami , ki so dosegle 50 in več odstotkov poslank, ni niti ene evropske države. Prvi dve, Islandija in Švedska, sta na 7. in 9. mestu s 47.6 in 46.4%. Slovenija je s 37.8% žensk v parlamentu na 36. mestu v svetovnem merilu.
V začetku junija 2024 bodo nove evropske volitve.
Na zadnjih, leta 2019, volilna udeležba v Sloveniji ni dosegla niti 30%, a zanimivo, med volivci je bilo več žensk (51%) kot moških (49%).
Očitno se ljudje v Sloveniji zelo slabo zavedamo dejstva, da nam dejansko vsakdanjega življenja ne krojita le nacionalna vlada in državni zbor, pač pa kar 75% ključnih političnih odločitev sprejemajo naši predstavniki in predstavnice v organih EU, njeni komisiji, parlamentu, evropskem svetu in svetih ministrov.
Še mnogo manj vednosti pa je o tem, na kakšen način je napredek na področju enakosti spolov usodno povezan z evropskimi politikami. Pravzaprav so ta vprašanja večplastna.
V pogodbi o združitvi prve skupine šestih evropskih držav v Evropsko gospodarsko skupnost, v tako imenovani Rimski pogodbi, davnega leta 1957, se ta skupnost ni ravno posebej in izrecno posvečala enakosti spolov. A v tej prvi pogodbi je vendarle obstajal ena sam (119) a izredno pomemben člen, ki je izrecno predpisoval in pravnomočno obvezoval vse članice te prvobitne EU, da zagotovijo enako plačilo za enako delo in za delo enake vrednosti, ne glede na spol. Ta člen je v to pogodbo prišel iz enega samega razloga: da ne bi podjetja katere od držav izkoriščala slabšega plačila za delavke za pridobivanje neupravičene prednosti v konkurenci z izdelki podjetij drugih držav članic na skupnem trgu.
Tudi današnja pogodba EU vsebuje tak člen, a kakor v posmeh priseganju EU na vladavino prava, ta člen še nikoli ni bil v celoti uresničen. Plačna vrzel (razlika med moško in žensko plačo za isto delo) v EU je v zadnjih desetih letih in še danes v poprečju 13 odstotna, pokojninska vrzel pa kar 29,5 odstotna. A vendarle je ravno v tem zadnjem mandatu EU sprejela Direktivo o preglednosti plač, s katero je prvič zavezala delodajalce, da zaposlenim omogočijo vpogled v to, ali so res enako plačani za enako delo, ne glede na spol, jim naložila dokazno breme, da ne povzročajo plačne diskriminacije po spolu, in od vseh delodajalcev, kjer je plačna vrzel večja od 5 odstotkov terja sprejemanje ukrepov, da jo zmanjšajo. Ta določila so izrecno pomembna za zaposlene v Sloveniji, kjer že nekaj let opažamo, da plačna vrzel, ki je sicer nižja kot v EU, narašča, in da je celo višja tam, kjer je delodajalec država, kot pa v privatnem sektorju.
Po koncu samoupravnega socializma so se v Sloveniji drastično skrčile delavske ekonomske in socialne pravice. Še bolj kot v sami zakonodaji pa so se skrčile v praksi. Zato so postala toliko pomembnejša jamstva, ki jih zaposlenim priznava zakonodaja EU. Postopoma se je skozi destletja v EU razvijala napredna delovnopravna evropska zakonodaja, ki se je ukvarjala z minimalnimi evropskimi standardi za enakost spolov na področju dela: s plačanim, najprej samo porodniškim, danes pa tudi z očetovskim, starševskim dopustom in dopustom za nego družinskega člana, pa z enakostjo moških in žensk pri zaposlovanju, usposabljanju, napredovanju, z ukrepi preprečevanja nasilja in spolnega nadlegovanja in mobinga na delovnem mestu. Če bi ne bilo vstopa Slovenije v EU, kjer je že veljala ustrezna zakonodaja, bi pri nas še vedno pravna stroka trdila, da se spolnega nadlegovanja na delovnem mestu ne da pravno opredeliti in bi v naši delovnopravni zakonodaji ne bilo členov, ki danes delavkam vsaj na papirju omogočajo, da od delodajalca zahtevajo, da jim zagotovi varno in dostojno delovno okolje, brez nasilja in spolnega nadlegovanja.
Šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v EU začele sicer nedeljive človekove pravice pridobivati na pomenu. Tako v danes veljavni pogodbi EU najdemo izrecno zapisano, da je enakost med spoloma vrednota in cilj EU. Pa vendar bi med temeljnimi človekovimi pravicami EU zaman iskali pravico žensk do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. Ob sprejemanju prve Direktivi EU o nasilju nad ženskami in deklicami in domačem nasilju, ki je trenutno v tripartitnem dialogu med evropsko komisijo, evropskim parlamentom in evropskim svetom, potekajo vroče razprave o tem, ali ima EU mandat in s tem pravico, da opredeli enotno definicijo posilstva, ki bi veljala v vseh državah članicah EU, da je spolni akt brez izrecnega, svobodno danega soglasja, posilstvo.
Vztrajna prizadevanja aktivnih žensk v EU, združenih v Evropski ženski lobi, za enako pasivno volilno pravico žensk (enako pravico biti izvoljena), še zdaleč niso končana. Napredovanje deleža žensk v evropskem parlamentu je bilo počasno in postopno. Napredek prikazuje graf na spodnjem linku.
https://www.europarl.europa.eu/news/en/headlines/society/20190226STO28804/women-in-the-european-parliament-infographics
Na prvih neposrednih volitvah evropskega parlamenta, zgodile so se šele leta 1979, je bilo izvoljenih samo 15,2% evropskih poslank, šele leta 2004 jih je bilo prvič izvoljenih skoraj 30%, na zadnjih, leta 2019 pa skoraj 40%. Toda rezultati se zelo razlikujejo od države do države, in tudi nihajo.
EU seveda nima direktive, ki bi vse države članice obvezovala k uveljavitvi paritetne zastopanosti moških in žensk na kandidatnih listah, kaj šele pri izvoljenih poslankah in poslancih. Nima niti uradnega dogovora, da bodo države članice zagotovile enakost spolov pri sestavi komisije ali pri delitvi najpomembnejših izvršnih funkcij na ravni EU po volitvah. V sedanjem mandatu se je sploh prvič zgodilo, da je ženska postala predsednica evropske komisije, da je v komisiji vzpostavljena pariteta, in prvič je ta komisija tudi dobila komisarko za enakost. Toda že dan po volitvah 2024 se vse to lahko spremeni na slabše, če bi se na primer močno okrepile politične sile skrajne konservativne desnice, ki je izrecno sovražna nedeljivim človekovim pravicam, zlasti žensk.
Volitve poslancev in poslank v evropski parlament ne potekajo v vseh državah članicah na enak način, ampak ima vsaka država lahko povsem samosvoj volilni sistem. Redke članice EU imajo uzakonjene kvote, med njimi tudi Slovenija. V Zakonu o volitvah poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament je v 15. členu opredeljeno, da na kandidatni listi noben spol ne sme biti zastopan z manj kot 40 odstotki. Vsaka lista mora biti sestavljena tako, da je najmanj en kandidat vsakega od spolov uvrščen v zgornjo polovico liste. A te kvote so res šibke in po črki zakona bi bilo možno, da se prva kandidatka znajde šele na 4. mestu na listi z zdaj devetimi osebami, ki jih bo volila Slovenija.
Leta 2019 so tri liste od štirih, ki so se prebile v evropski parlament, vodile ženske, pri listi SDS pa je bila prva kandidatka na drugem mestu. Lista SDS je dobila tri, SD dva, LMŠ dva in Nova Slovenija eno mesto v evropskem parlamentu. Če prva ženska leta 2024 ne bo vsaj na drugem mestu na listah večjih strank, in če kandidatke ne bodo dobile res veliko preferenčnih glasov, bo pariteta, ki smo jo dosegli 2019, ko smo izvolili pol žensk in pol moških, splavala po vodi.
Vse je torej odvisno od dvojega:
1. Ali lahko napredno žensko gibanje v Sloveniji prepriča politične stranke in oblikovalce državljanskih list, da:
a. na kandidatne liste visoko uvrstijo ženske,
b. med kandidate in kandidatke vključijo uveljavljene borke in borce za pravice žensk ter
c. uporabijo načelo zadrge (izmenoma se na listi vrstijo ženske in moški) in na prvo mesto na listi dajo žensko, če je bil na prejšnjih volitvah na tem mestu moški kandidat, in
2. ali lahko to naše gibanje ob uradni volilni kampanji prepriča volivke in volivce, da svoj preferenčni glas oddajo tisti kandidatki svoje stranke ali državljanske liste, ki je dokazala, da se zaveda pomena enakosti spolov za mir v Evropi, za napredek in blagostanje vseh ljudi v Sloveniji in v EU.
V krizah, sredi katerih je svet in EU z njim, je res pomembno, da v organe odločanja na ravni EU pridejo ženske, ki ne bodo dopustile, da se bremena vsakovrstnih kriz zvalijo na ženske in otroke. In če jih bo dovolj, bodo to lahko preprečile.
Sonja Lokar,
predsednica Ženskega lobija Slovenije
Ljubljana, 25.12. 2023
Naslovna fotografija povzeta iz spletne strani:
WOMEN IN POLITICS AND DECISION MAKING PROCESS | by Our Env,Our Demo | Medium
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com