POLOŽAJ ŽENSK V ZNANOSTI

Ženske v znanosti, ženske za znanost
Znanstvene perspektive žensk v Sloveniji in dejavniki sprememb
Mirjana Ule, Renata Šribar in Andreja Umek Venturini (ur.)
Knjižna zbirka Psihologija vsakdanjega življenja
Urednica zbirke: Mirjana Ule
Izdajatelja in založnika: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV
in Komisija za ženske v znanosti pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport RS
Ljubljana, 2013

Iz uvoda v zgoraj omenjeni publikaciji

Dr. Mirjana Ule

Zakaj obstajajo tako očitne razlike med ženskami in moškimi, ki delujejo v znanosti, je vprašanje, ki je v ospredje stopilo v zadnjem desetletju. Spodbudila ga je vrsta raziskav, ki so ugotovile, da obstaja niz odkritih in prikritih oblik diskriminacije v znanosti po spolu, zaradi česar se izgubljajo intelektualni potenciali žensk, kar pomeni izgubo za znanost in za družbo kot celoto. V zadnjih dveh desetletjih se je zgodil množičen vstop žensk v visoko izobraževanje. Če merimo enakost spolov po tem, koliko žensk je vključenih v izobraževanje v visokem šolstvu in koliko jih diplomira, je primerjava po spolu ugodna. Podatki o vključenosti študentk v študij bi nas lahko zavedli, da bi sklepali, kako imajo ženske v znanstvenem svetu enake možnosti kot moški. A takoj, ko gremo po hierarhični lestvici v znanosti navzgor, je žensk manj. Podatki, ki se dotikajo kariernih poti v znanosti, so zanimivi. Na prvi pogled po spolu ni razlik – ženske hitro vstopajo v raziskovalno delo, se udeležujejo konferenc, predavajo kmalu po doktoratu. Ustavi se pri bolj prestižnih rečeh, pri tem, kdo dobi projekte, kdo ima administrativno pomoč pri znanstvenoraziskovalnem delu, kdo dobi nagrade in priznanja za svoje znanstveno delo, kdo odloča o kriterijih znanstvenega dela. Natančnejše analize kažejo, kako se problem enakih možnosti premesti na druge ravni. 

Zanimivo je, da se akademska sfera polni z ženskami, tako s študentkami kot z akademskim osebjem v tistem trenutku, ko izgublja – ko se je pustila disciplinirati s pomočjo neoliberalnega diskurza, s pomočjo pojmov, kot so konkurenčnost, tekmovalnost, učinkovitost, uporabnost itd. Ko je postala množična in podrejena tem neoliberalnim zahtevam, je izgubila poseben prostor ustvarjalnosti, posvečenosti, prestiža. Zanimivo je, da so moški to ugotovili prej kot ženske. Raziskava Razlike v delovnih pogojih na univerzi in akademski sferi, ki smo jo opravile v aktualnem mandatu Komisije za ženske v znanosti, kaže, da se razlike med spoloma v znanosti pojavljajo tam, kjer so prostori prestiža in časti. Ženske v akademskih poklicih so predavateljice, ki se veliko ukvarjajo s študentkami in študenti. Če dobijo funkcije, dobijo tiste, ki so slabše plačane in niso tako prestižne: so prodekanje za študijske zadeve, moški so dekani, rektorji in so seveda tam, kjer se odloča o denarju, o delovnih mestih, o kadrovanju, o raziskovalnih usmeritvah. Ko akademska sfera preneha biti posvečen prostor raziskovanja, znanja, vednosti, postaja manj privlačna za tiste, ki imajo več možnosti.

Pri mladih, kjer je žensk vedno več, je problem, kdaj po doktoratu je možno priti do projekta, ki ga same oz. sami vodijo. V najbolj ustvarjalnih letih po doktoratu, nabiti z energijo in željo, da nadaljujejo, mladi delajo še desetletje pod vodstvom nekoga drugega. Če je včasih veljalo, da je doktorat licenca za samostojno opravljanje raziskovalnega dela, danes to ne drži več. Mladi ne morejo voditi skupin, ženske po začetkih karierne poti pa jih lahko zelo redko. Ti dve diskriminaciji, vzeti skupaj, bi se lahko razgradili s konkretnimi ukrepi. Ne zadevajo le politične korektnosti in enakih možnosti, ampak ogrožajo znanost, ki jo trenutno vodijo ljudje v najmanj kreativnih letih.

Kako se boriti proti uveljavljenim stereotipom o spolih? Načinov je več. Eno je teoretska refleksija in iskanje možnosti odstopanja od stereotipov v teorijah. Drugi odgovor je metodološki: iskati druge metode za interpretacijo spola. Precej drugače se je boriti proti predsodkom v znanosti kot v politiki, ekonomiji, zaposlovanju. V znanosti naletimo na prepričanje, da ne gre za predsodke, ampak za znanstvene teorije, ki jih je razvila znanost in ki vzpostavljajo razliko in diskriminacijo ter s tem omogočajo določen tip vladavine. Znanost je bila vodilna sila pri diskriminatornem spolnem razlikovanju in pri socialnih vlogah, kar je prisotno še danes. Znanost je tudi visoko hierarhična struktura, naj gre za univerze ali za inštitute. Takšni sistemi vzpostavljajo podrejen položaj žensk.

Pravzaprav je bila potrebna cela druga polovica dvajsetega stoletja, da je vprašanje spolne neenakosti postalo priznano kot družbeno pomembno in enakovredno drugim perečim problemom v razvoju znanosti v Evropi in v Sloveniji. Proti koncu dvajsetega stoletja je dobilo svoje mesto v ključnih razvojnih dokumentih EU, s katerimi naj bi se oblikovala in utrjevala politika enakih možnosti. Leta 1995 sta bili namreč v Evropsko unijo vključeni Švedska in Finska, ki sta imeli veliko izkušenj z uresničevanjem načela enakih možnosti, zato sta precej vplivali na preusmeritev politike EU. Novembra 1999 je Evropska komisija v Helsinkih ustanovila posebno skupino za ženske in znanost, v kateri ima že od začetka svoje mesto tudi Slovenija

............................ ...................  

Generalna skupščina Združenih narodov je 11. februar razglasila za mednarodni dan žensk in deklet v znanosti z namenom opozoriti na pravico do enakih možnosti tudi na tem področju. Ženske so že od najzgodnejših časov veliko prispele k znanosti. Njihovo vključevanje na področje medicine je potekalo že v zgodnjih civilizacijah, študij naravne filozofije pa je bil odprt za ženske v stari Grčiji. V prvem in drugem stoletju našega štetja so prispevale k protoznanosti alkimije. V srednjem veku so bili samostani pomemben kraj za izobraževanje žensk, nekatere od teh skupnosti pa so jim nudile možnost, da prispevajo k znanstvenim raziskavam. V 11. stoletju so se pojavile prve univerze, vendar so bile ženske večinoma izključene iz univerzitetnega izobraževanja.

Na univerzi v Bologni je bila Bettisia Gozzadini prva ženska, ki je diplomirala na področju pravnih znanosti leta 1237 in je tudi predavala na univerzi. V 18. stoletju je druga Italijanka, Laura Basi, na tej univerzi doktorirala iz fizike ter predavala kot profesorica.

V poznejših letih devetnajstega stoletja je razvoj ženskih šol z zagotovil zaposlitev znanstvenicam in priložnosti za tiste, ki so se želele izobraževati. Marie Curie, prva ženska, ki je leta 1903 prejela Nobelovo nagrado (za fiziko), je leta 1911 postala dvakratna Nobelova nagrajenka (za kemijo) na področju sevanja. Od prve nagrade, podeljene ženski, do leta 2010 je Nobelovo nagrado za fiziko, kemijo, fiziologijo ali medicino prejelo 40 žensk.

Prve Slovenke so na dunajski univerzi začele študirati že leta 1897. Koroška Slovenka Angela Piskernik velja za prvo slovensko doktorico znanosti. Leta 1914 je na Dunaju doktorirala iz botanike.

V Sloveniji na visokošolski stopnji dodiplomski študij uspešno zaključi več študentk kot študentov, na podiplomskem študiju pa se delež žensk zniža, najbolj očitno na doktorski stopnji. Posledično je delež žensk, zaposlenih v znanstveno-raziskovalni sferi, precej nižji od deleža moških. Poleg segregacije zaradi spola po znanstvenih področjih, kjer ženske prevladujejo v medicinskih in družboslovnih znanostih, moški pa v naravoslovnih in tehničnih, obstaja tudi vertikalna segregacija zaradi spola, kar dokazuje izredno nizek delež žensk na najvišjih položajih v znanosti in raziskovanju. Pri svojem poklicu se znanstvenice in raziskovalke srečujejo z različnimi, pogosto prikritimi ovirami, ki jim otežujejo delo in napredovanje.

Proučevanje spolov se v Sloveniji izvaja v okviru nekaterih družboslovnih in humanističnih fakultet in raziskovalnih centrov, vključenost vidika spolov v raziskave in sodelovanje na ostalih znanstvenih področjih pa je redka.

Uravnotežena vloga in udeležba žensk in moških v znanosti in raziskovanju sta pomembni za razvoj in delovanje družbe, ki temelji na enakosti spolov in upošteva potrebe različnih družbenih skupin. Ključnega pomena je, da vidik enakosti spolov dobi svoje mesto v vseh relevantnih raziskovalnih področjih in znanstvenih disciplinah ter da je načelo enakosti spolov integrirano v vse politike in programe ter v organizacije znanosti in raziskovanja. S prepoznavanjem in odpravljanjem različnih objektivnih ovir, ki so razlog za neenak položaj žensk in moških v znanosti in raziskovanju, pa bodo ženskam in moškim omogočeni enako obravnavanje in enake možnosti pri delu in napredovanju.