Francija je 4.3.2024 pravico do splava vpisala v ustavo kot »zagotovljeno svoboščino«. Za vpis je glasovalo skupno 780 poslancev obeh domov francoskega parlamenta, 72 jih je bilo proti. Zgodovinsko glasovanje so v dvorani pospremili s stoječimi ovacijami.
Dodali so naslednji člen ustave:
Article unique
Le titre VIII de la Constitution est complété par un article 66‑2 ainsi rédigé :
« Art. 66‑2. – Nul ne peut porter atteinte au droit à l’interruption volontaire de grossesse et à la contraception. La loi garantit à toute personne qui en fait la demande l’accès libre et effectif à ces droits. »
"Člen 66-2. - Nihče ne sme posegati v pravico do prostovoljne prekinitve nosečnosti in kontracepcije. Zakon zagotavlja prost in učinkovit dostop do teh pravic vsakomur, ki to zahteva."
Po zgodovinskem dejanju v francoskem parlamentu so nekateri poslanci in poslanke napovedale nadaljevanje boja za pravice žensk, da odločajo o svojem telesu, tudi na evropski ravni. Vodja poslancev La France Insoumise (LFI) Mathilde Panot je napovedala predložitev besedila, ki bo vladi naložilo, naj to pravico vključi v Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.
Francoski predsednik Emmanuel Macron je po glasovanju povedal, da Francija s tem svetu poslala univerzalno sporočilo. Tudi za številne organizacije in gibanja, ki se borijo za pravice žensk v Franciji, je vključitev pravice do splava v francosko ustavo pomembno simbolno sporočilo vsem ženskam in dekletom doma in v svetu in tudi državam, ki splav omejujejo ali kriminalizirajo. Z ustavno uveljavitvijo pravice do splava Francija potrjuje svojo voljo, da ta pravica ne bo nikoli vprašljiva in da nazadovanje ne bo mogoče. Da je nazadovanje mogoče, so dokazale Združene države Amerike, ki so odločile, da se lahko od 24. junija 2022 vsaka zvezna država odloči, ali bo ohranila pravico do splava ali ne. V enem letu je 14 držav že v celoti prepovedalo pravico do splava, 7 pa jih je to omejilo. To je ena od treh držav v svetu, kjer je prišlo do nazadovanja in predstavlja usoden razplet za pravice žensk v državi. Odločitev je tragičen korak nazaj, ki bi lahko spodbudil druge vlade v svetu, ki nasprotujejo zaščiti te pravice, s čimer bi ogrozile življenja milijonov žensk in deklet.
V Franciji se je več poslank in poslancev iz različnih političnih strank odzvalo na odločitev vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike in zahtevalo vključitev pravice do splava v francosko ustavo. Parlament (Nacionalna skupščina) je skoraj 50 let po razglasitvi zakona o dekriminalizaciji prostovoljne prekinitve nosečnosti, 24. januarja 2024 z veliko večino sprejel projekt ustavne reforme, katerega cilj je v ustavo vključiti "pravico do prekinitve nosečnosti", senat (ki je bolj konzervativen), pa je vztrajal pri formulaciji "svoboda do prekinitve nosečnosti", ki je bolj ohlapne narave.
V francoskih medijih je zaslediti trditev, da bo Francija prva država na svetu, ki bo splav vključila med svoje ustavne pravice (če bo seveda besedilo dokončno sprejeto).
Je Francija res prva država na svetu, ki bo pravico do splava zapisala v ustavo?
Pravica do umetnega splava je bila v SFR Jugoslaviji uzakonjena leta 1952.
Ustava SFRJ, ki je bila sprejeta 21. februarja 1974, je v 191. členu določala, da je »pravica človeka, da svobodno odloča o rojstvu svojih otrok. Ta pravica se lahko omeji samo iz zdravstvenih razlogov.«
Jugoslavija je tako postala prva država na svetu, ki je v ustavo zapisala pravico posameznika oz. posameznice, da se svobodno odloča o rojstvu otrok. (Rožman, Sara (2009). Geneza pravice do umetne prekinitve nosečnosti v nekdanji Jugoslaviji. Ars et humanitas, letnik 3, številka 1/2, str. 301-325. http://www.dlib.si)
Ustavno načelo iz leta 1974 o pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je postalo osnova za sprejetje ustrezne zakonodaje leta 1977 v Sloveniji. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pomeni eno najbolj liberalnih zakonodaj, ne samo v jugoslovanskem, temveč tudi evropskem in svetovnem prostoru.
Zakon je dobil potrditev tudi v 55. členu nove slovenske ustave iz leta 1991. Odločitev o umetni prekinitvi nosečnosti je torej pri nas z ustavo zagotovljena pravica ženske, ki zanosi, a ne želi (noče) roditi. Zakon ji daje to pravico ne glede na dejstvo, da je prekinitev nosečnosti zdravstveno in socialno neželen ukrep oziroma izhod v sili. Naša pravna ureditev umetne prekinitve nosečnosti je ena tistih, ki ženski priznava pravico, da z umetno prekinitvijo nosečnosti uravnava rojevanje.
V Republiki Sloveniji pravico do umetne prekinitve nosečnosti zagotavlja 55. člen ustave RS in ustrezna zakonodaja.
55. člen Ustave Republike Slovenije
(svobodno odločanje o rojstvih otrok)
Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.
Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.
I. SKUPNE DOLOČBE
1. člen
Človek ima pravico, da svobodno odloča o rojstvu otrok. Ženski in moškemu morajo biti dostopne vse možnosti, s katerimi se jima v okviru zdravstvenega varstva pomaga uresničiti to pravico.
Ta zakon določa zdravstvene ukrepe pri uresničevanju te pravice in njene omejitve iz zdravstvenih razlogov.
2. člen
Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok obsega tudi pravico do pouka, svetovanja in seznanjanja s postopkom, potekom in posledicami uporabe sodobnih načinov in sredstev za uravnavanje rojstev.
Zdravstvene organizacije ter zdravstveni, socialni in drugi strokovni delavci, ki sodelujejo pri uresničevanju pravice iz prejšnjega odstavka, so dolžni storiti vse potrebno, da lahko ženska in moški to pravico uresničujeta.
3. člen
Zdravstveni ukrepi, s katerimi se po tem zakonu uravnava rojstvo otrok, so preprečevanje zanositve, umetna prekinitev nosečnosti in ugotavljanje ter zdravljenje zmanjšane plodnosti.
III. UMETNA PREKINITEV NOSEČNOSTI
17. člen
Umetna prekinitev nosečnosti je medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov.
18. člen
Umetna prekinitev nosečnosti, ki traja več kot deset tednov, se lahko opravi na zahtevo nosečnice le, če je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda.
19. člen
Postopek za umetno prekinitev nosečnosti po desetem tednu nosečnosti vodijo in o zahtevi nosečnice odločajo komisije prve in druge stopnje za umetno prekinitev nosečnosti (v nadaljnjem besedilu: komisija prve stopnje oziroma komisija druge stopnje).
Naslovna fotografija je povzeta iz spletne strani Droit à l’IVG : des manifestations à travers la France | IMPACT EUROPEAN ® Moncef ARBADY / IMPACT EUROPEAN
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com