Nasilje ima daljnosežne posledice za duševno in telesno počutje milijonov starejših oseb po vsem svetu. Prav zato OZN posveča starejšim osebam in njihovim človekovim pravicam vse več pozornosti.
Poročilo neodvisne strokovnjakinje
Neodvisna strokovnjakinja za uveljavljanje človekovih pravic starejših oseb, Claudia Mahler, je 7. avgusta 2023 objavila poročilo Violence against and abuse and neglect of older persons - Nasilje nad starejšimi osebami ter njihova zloraba in zanemarjanje, v katerem podaja tematsko analizo teh vprašanj. Obravnava različne pojavne oblike zlorabe ter analizira možnosti preprečevanja in zaščite. Poročilo se zaključi s sklopom priporočil državam in drugim deležnikom na tem področju.
Poročilo je predloženo v skladu z resolucijo Sveta za človekove pravice pri OZN 51/4 z dne 6. oktobra 2022 Človekove pravice starejših oseb (The human rights of older persons), s katerim je bilo neodvisni strokovnjakinji naloženo, da redno poroča Svetu za človekove pravice in Generalni skupščini OZN.
Nekaj ugotovitev, povzetih iz omenjenega poročila
Nasilje nad starejšimi je še vedno spregledano in ni prednostna naloga na nacionalni, regionalni ali svetovni ravni.
Nasilje nad starejšimi ter njihova zloraba in zanemarjanje so razširjeni po vsem svetu. V kriznih razmerah se nasilje povečuje (pandemija koronavirusne bolezni, oboroženi spopadi in podnebne spremembe).
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da je ena od šestih starejših oseb doživela obliko nasilja.
V razpravah v Združenih narodih in raziskavah se najpogosteje uporablja opredelitev, ki jo je podala Svetovna zdravstvena organizacija (WHO):
Zloraba starejših je enkratno ali ponavljajoče se dejanje ali pomanjkanje ustreznega ukrepanja v kateremkoli odnosu, v katerem se pričakuje zaupanje, ki starejši osebi povzroči škodo ali stisko. Ta vrsta nasilja pomeni kršitev človekovih pravic in vključuje fizično, spolno, psihološko in čustveno zlorabo, finančno in materialno zlorabo, zapuščanje, zanemarjanje ter resna odtegnitev dostojanstva in spoštovanja. Aktivno ali pasivno dejanje, kot ga opredeljuje WHO, lahko predstavlja kaznivo dejanje ali ne in ga lahko storijo posamezniki, institucije ali družba.
Večina definicij pozna pet oblik zlorabe starejših oseb: (a) fizična zloraba; (b) psihološka ali čustvena zloraba; (c) spolna zloraba; (d) finančna ali materialna zloraba in (e) zanemarjanje. Neodvisna strokovnjakinja priznava še dodatno obliko, in sicer sovražni govor proti starejšim osebam. Zaradi lažjega razumevanja neodvisna strokovnjakinja v tem poročilu govori o "zlorabi starejših oseb" in s tem označil vse te oblike zlorabe.
Starizem (Ageism) je pomemben dejavnik tveganja za zlorabo starejših oseb. Kot ga je opredelila neodvisna strokovnjakinja, se starizem nanaša na stereotipe, predsodke in/ali diskriminatorna dejanja ali prakse proti starejšim osebam, ki temeljijo na njihovi kronološki starosti ali na prepričanju, da je oseba "stara". Negativni stereotipi in predsodki so temelj koncepta starizma in lahko vodijo do škodljivih posledic, vključno z nasiljem nad starejšimi osebami ter njihovo zlorabo in zanemarjanjem; na primer, starejše prebivalstvo se lahko obravnava kot breme za družbo. Stereotipi imajo ključno vlogo pri ohranjanju zlorab starejših oseb ter pri oviranju njihovega dostopa do ustrezne oskrbe in podpore ter marsikje tudi do dostopa do pravnih sredstev in odškodnin.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je poudarila pomen zakonov in politik v boju proti starizmu. Spodbujanje družbenih norm z zakoni in politikami, ki zavračajo starizem, lahko potencialno spremeni temeljna stališča ljudi, kar lahko pripomore k preprečevanju nasilja, zlorab in zanemarjanja v poznejšem življenjskem obdobju.
Prepletanje starosti z drugimi dejavniki diskriminacije povečuje tveganje, da se starejši soočijo z zlorabo. Starostni stereotipi, ki jih dopolnjujejo druge oblike pristranskosti in predsodkov, povzročajo večjo ranljivost starejših oseb, ki se soočajo s presečnimi in večplastnimi oblikami diskriminacije, med drugim na podlagi spola, rase, narodnosti, invalidnosti, statusa migranta ali razseljene osebe, statusa domorodca, spolne usmerjenosti in spolne identitete. Starejše osebe, ki se soočajo z večplastnimi oblikami diskriminacije, pogosteje doživljajo ekonomsko in bivanjsko negotovost, zaradi česar so bolj izpostavljene tveganju, da se znajdejo v odvisnih razmerah, v katerih se težje zoperstavijo pojavom nasilja in zanemarjanja.
Starejše ženske pogosteje živijo v revščini in se soočajo z izzivi pri dostopu do varnih in zanesljivih bivanjskih prostorov. Zaradi neenakosti v dohodkih in skrbstvenih obveznosti skozi vse življenje imajo manjšo ekonomsko avtonomijo kot starejši moški. Skupaj z daljšo pričakovano življenjsko dobo in normalizacijo dinamike, ki izhaja iz tradicionalnih spolnih vlog, to vodi v večjo odvisnost v starosti in prispeva k temu, da so starejše ženske bolj izpostavljene nasilju.
Tudi starejši invalidi se pogosto znajdejo v položaju odvisnosti od svojih skrbnikov, kar jim poleg pomanjkanja dostopnih informacij in specializiranih storitev otežuje prepoznavanje, prijavljanje in beg pred zlorabo. Posebni poročevalec o pravicah invalidov je opozoril, da obstaja veliko tveganje zlorabe pri starejših osebah s psihosocialnimi motnjami, kot je demenca.
Marginalizacijo in izolacijo v starosti še povečujejo druge oblike stigmatizacije, kot so seksizem, invalidnost, rasizem, ksenofobija, homofobija in transfobija. Družbena izključenost vodi do večjega tveganja, da postanejo tarča nasilja, ter do težav pri prijavljanju primerov nasilja in iskanju pomoči. Nekatere starejše lezbijke, geji, biseksualci, transseksualci in interseksualci, ki so še posebej izpostavljeni socialni izolaciji in osamljenosti, zaradi strahu pred zavrnitvijo in nasiljem, so vse življenje v zasebnosti ohranjali svojo spolno usmerjenost in/ali spolno identiteto. Drugi, ki so bili odkriti glede svoje spolne usmerjenosti in spolne identitete, jo lahko v starosti prikrijejo, da lahko iščejo podporo družine ali se preselijo v ustanove za oskrbo.
Pomanjkanje ustrezne podpore in prisilna ločitev od družin lahko starejše osebe prav tako spravita v položaj izolacije, v katerem so bolj izpostavljene zanemarjanju, fizični zlorabi ali izkoriščanju. Čeprav obstajajo posamezni primeri storitev, ki podpirajo starejše osebe, pri katerih obstaja tveganje, da bodo doživele medsektorske oblike diskriminacije, v večini držav ni politik, ki bi obravnavale posebne izzive zaradi starosti in medsektorskih oblik diskriminacije.
Dokazi o vplivu starosti in medosebnih identitet na zlorabo starejših oseb so še vedno redki ali pa jih sploh ni. Za razumevanje in ustrezno obravnavo nasilja nad starejšimi osebami, ki pripadajo posebnim skupinam, ter njihove zlorabe in zanemarjanja so potrebne nadaljnje raziskave.
Ustrezno zbiranje in analiza podatkov sta ključnega pomena za oblikovanje ustreznih javnih politik za zaščito starejših. Poleg splošnega pomanjkanja podatkov o nasilju, razčlenjenih po starosti, je tudi pomanjkanje podatkov, ki bi upoštevali dodatne presečne dejavnike. Na primer, na splošno primanjkuje podatkov, razčlenjenih po spolu, o razširjenosti zlorabe starejših oseb. Prav tako primanjkuje podatkov o spolnih zlorabah in posilstvih ter finančnih zlorabah starejših oseb. Poleg tega je naravo, obseg in stopnjo zlorabe starejših moških težko ugotoviti, saj so starejši moški pogosto izključeni iz študij o zlorabi v družini.
Fizična zloraba se nanaša na nasilna dejanja, kot so udarjanje, brcanje, uporaba sredstev za zadrževanje (vključno s kemičnimi sredstvi) in zapiranje ter namerno povzročanje fizične bolečine in poškodb. Neposredne posledice so modrice, zlomi kosti in celo smrt, pa tudi čustveni učinki, kot so strah, žalost in jeza. Neodvisna strokovnjakinja je bila obveščena, da je v nekaterih državah fizično nasilje najbolj pogosta vrsta zlorabe starejših oseb in da njegova razširjenost narašča s starostjo. Med pandemijo COVID-19 se je število telesnih poškodb, povzročenih starejšim osebam, v primerjavi s prejšnjimi leti, znatno povečalo. Fizična zloraba se lahko pojavi v vseh življenjskih razmerah starejše osebe, v družinskem, zasebnem, javnem in institucionalnem okolju.
Zdi se, da je tveganje, da starejši postanejo žrtve fizičnega nasilja, največje v institucionalnih okoljih; pomanjkanje človeških virov in druge institucionalne prakse lahko vodijo tudi do uporabe fizičnega nasilja in oblik omejevanja. Starejše osebe z demenco pogosto "zdravijo" s pomirjevali in antipsihotiki, kar je že samo po sebi kršitev, če je namen premagati pomanjkanje osebja in se zdravila uporabljajo brez zdravstvenega razloga.
Zanemarjanje lahko opredelimo kot neizpolnjevanje temeljnih potreb starejše osebe. Zaradi svoje narave in težav pri zbiranju dokazov se o njem manj poroča in se zato redkeje preganja. Lahko se kaže kot namerno ali nenamerno odrekanje hrane, vode, zavetja, obleke ali pomoči pri vsakodnevnih življenjskih opravilih in pomoči pri oskrbi. Zanemarjanje je mogoče opredeliti kot pomanjkanje sposobnosti ali pripravljenosti socialnega okolja, ki ga sestavljajo formalni in neformalni skrbniki, družina, prijatelji in sosedje, da starejšim osebam zagotovi pomoč, pozornost in materialne dobrine, potrebne za dostojno življenje.
Sovražni govor proti starejšim osebam, ki korenini v starizmu, se pojavi, ko se starejši posamezniki soočajo z oblikami diskriminacije. Zaničevalen in žaljiv jezik, ki se uporablja na spletu ali zunaj njega, negativno vpliva na njihovo telesno in duševno zdravje, utrjuje negativne stereotipe in celo vodi v nasilje, zlorabo in zanemarjanje. Javni starizem proti starejšim osebam je izbruhnil med pandemije COVID-19 kot odziv na omejevalne ukrepe in njihove socialno-ekonomske posledice. Krut in nečloveški jezik in retorika sta prevladovala v medijih, na spletu in v političnem diskurzu. To se je kazalo tudi kot porast sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva proti starejšim osebam.
Celovita nacionalna zakonodaja je temeljnega pomena za učinkovito reševanje problema zlorabe starejših oseb. Ključnega pomena je za določitev norm sprejemljivega in nesprejemljivega vedenja do starejših oseb, za zagotavljanje njihovega pravnega varstva, za usklajevanje odziva vseh akterjev in za zagotavljanje sankcij za storilce kaznivih dejanj, ki so se zgodili v zvezi s starejšimi osebami. Je tudi ključni sestavni del vsake politike ali načrta za preprečevanje nasilja.
Priporočila državam
- Države bi morale sprejeti celovit mednarodni pravno zavezujoč instrument o človekovih pravicah starejših, ki bi obravnaval pravico do življenja brez nasilja, zlorabe in zanemarjanja v starejšem obdobju človeka. Poleg vprašanj starizma in starostne diskriminacije je treba obravnavati tudi vzroke zlorabe starejših. Mednarodno, legalno zavezujoči instrument bi nudil najboljšo zaščito človekovih pravic starejših. Priprava takšnega instrumenta mora vključevati smiselno sodelovanje starejših, njihove reprezentativne organizacije, civilno družbo ter organizacije in nacionalne institucije za človekove pravice.
- Zakoni in politike o nasilju, zlorabi in zanemarjanju morajo upoštevati posebne potrebe starejših kot nehomogene skupine ter intersekcijske dejavnike, ki vodijo do povečane neenakosti in večjih tveganj v starosti.
- Države morajo razviti nacionalno protidiskriminacijsko zakonodajo, ki bo zagotavljala, da je diskriminacija na podlagi starosti deležna enakega standarda nadzora kot druge oblike diskriminacije. Razviti je treba mehanizme za popolno izvajanje in spremljanje učinkovitosti zakonodaje. Ti zakoni so lahko učinkoviti le, če vsebujejo široko definicijo diskriminacije, ki vključuje neposredno, posredno in strukturno diskriminacijo. Poleg tega bi morali zajemati večkratno, kumulativno in intersekcijsko diskriminacijo na podlagi starosti, spola, rase, etnične pripadnosti, invalidnosti, statusa migracije ali razseljenosti, statusa domorodcev, spolne usmerjenosti in spolne identitete.
-
Države morajo povečati svoja prizadevanja za zbiranje razčlenjenih podatkov, ki so bistveni za zagotavljanje celovitega razumevanja in jasne ocene obsega nasilja nad starejšimi v družbi. Takšni podatki bi državam pomagali oceniti potrebe in stroške storitev za žrtve ter prispevati h krepitvi odzivnega sektorja na nasilje nad starejšimi in vrzeli v njem. Pri zbiranju podatkov o nasilju je treba vključiti kazalnike o starosti in nasilju na podlagi spola, kar bo podlaga za izpostavljanje položaja starejših žensk v različnih okoljih, obveščanje političnih odločevalcev in za oblikovanje prilagojenih preventivnih ukrepov.
-
Države bi morale obravnavati vse oblike nasilja in o njih odprto razpravljati ter premagovati stigme in tabuje. Upoštevati bi morale dodatne dejavnike tveganja na podlagi intersekcijskih oblik diskriminacije ter vpliv drugih strukturnih in družbenih dejavnikov. Starejše žrtve zlorabe se pogosto srečujejo s kombiniranimi oblikami verbalnega, psihičnega, čustvenega, finančnega in fizičnega nasilja, kar je težko odkrivati in primerno nasloviti.
- Države morajo priznati, da se oblike nasilja lahko zgodijo namerno ali nenamerno in da je treba starejše osebe zaščititi pred zlorabami s strani države in drugih akterjev. Vse oblike nasilja nad starejšimi ter zlorabe in zanemarjanja lahko potekajo v javnih in zasebnih okoljih. V institucijah je treba uvesti postopke spremljanja, da se preprečijo oblike nasilja in zaščitijo starejše pred zlorabami in zanemarjanjem.
- Države morajo okrepiti svoje zmogljivosti za podporo osebju v instituciah z usposabljanji in informacijskimi kampanjami za ozaveščanje strokovnjakov, ki delajo s starejšimi osebami, zlasti za negovalce, zdravstvene in socialne delavce.
- Države bi morale posvetiti pozornost prepoznavanju in odpravljanju slabšalnih in nehumanih komentarjev ter sovražnega govora v medijih in spletnih platformah, ki spodbujajo sovraštvo do starejših.
- Preventivni ukrep proti zlorabi starejših oseb je tudi oblikovanje in izvajanje nacionalnih akcijskih načrtov. Takšni načrti, ki pogosto temeljijo na podatkih, omogočajo državam, da razmišljajo o temeljnih vzrokih zlorabe in o tem, kako to vpliva na njihovo starejšo populacijo. Pogosto vključujejo in opredeljujejo cilje, prednostne naloge, dodeljene odgovornosti, časovni razpored in mehanizem vrednotenja ter ustrezna finančna sredstva za izvedbo. Spremljanje izvajanja nacionalnih načrtov ali politik prav tako kaže zavezanost in zavzetost držav v boju proti zlorabi starejših oseb.
- Države morajo starejšim osebam, ki so preživele nasilje, zagotoviti enak dostop do pravnega varstva, kajti lahko se soočajo z ovirami, kot je pomanjkanje dostopnosti (cenovna dostopnost, razumna prilagoditev, jezik in digitalizacija so lahko dodatne ovire). Starost ter diskriminacija na podlagi spola in intersekcijska diskriminacija jih lahko še dodatno ovirajo. Države morajo zagotoviti tudi dostop do pravnega varstva in podpore za starejše osebe s psihosocialnimi motnjami, vključno z demenco.
Pripravila: Liana Kalčina, članica Ženskega lobija Slovenije
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com